Kako najti srečo v 2020?

V primerjavi s preteklimi obdobji imamo v Sloveniji vsega dovolj ali vsaj občutno več, obenem pa je med nami vse manj srečnih. Raziskali smo, v čem je past.

Kako najti srečo v 2020? - Foto: PROMO

Na zunaj so naša življenja bolj ali manj urejena, v povprečju je dovolj osnovnih in materialnih dobrin, naša dežela je raj v malem, ko govorimo o naravnih danostih … pa vendar je vse naokrog veliko nesrečnih in depresivnih ali pa vsaj ne srečnih. Uporaba antidepresivov naj bi naraščala. Je lahko razlog prav v preobilju in preveč dosegljivih ciljih? Ali pa v nerealnih podobah na družbenih omrežjih? Za nas je o tem razmišljala univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar iz Svetovalnice.
»Pasti je veliko. Živimo v potrošniški družbi, ki nam na vsakem koraku, v vseh medijih postavlja na ogled idealne nasmejane ljudi, fotošopirane lepotice in nerealne srečne zgodbe kot imperativ naših odnosov in življenja. Ker vsi že vemo, da je dejansko življenje polno vzponov in padcev, smo v stiski, saj ne dosegamo medijsko izpostavljenih idealiziranih standardov. Ob vsem tem živimo v stresa polnem času in časovnih stisk polnem divjem življenjskem tempu, ko niti sebe ne slišimo več, kaj šele, da bi zmogli biti sočutni do drugih. Ko se odločimo, da ne nasedamo več propagandnim zahtevam, se šele začnemo ceniti kot unikatna osebnost, ki ji ni treba biti uniformirana lutka, da bo zadovoljevala potrebe po vsiljenih idealnih normativih. Za takšno osebnostno preobrazbo pa potrebujemo prebujeni um, pogum in včasih obisk strokovnjaka za osebni razvoj, ki nam bo pomagal najti pot do sebe – kdo smo v resnici, da se cenimo kot unikatna osebnost in začnemo tlakovati pot k sprejemanju sebe točno takšnih, kot smo, ter si s tem omogočimo vizijo osebnega razvoja.«

Ali obstaja definicija sreče?

Poleg normativov nam družba vsiljuje tudi definicije, kaj pomeni sreča. Večina se nas niti ne zaveda, da namesto nas določa, kako naj živimo, da bi bili srečni. Če si srečno poročen, si lahko srečen. Če si si življenje uredil tako, da trikrat na teden vadiš jogo, si lahko srečen. Če dobro zaslužiš, si lahko srečen. In na koncu marsikdo od nas uspeh zamenja za srečo … Če si uspešno vzgojil otroke, si lahko srečen. Če si zgradil dobro kariero, si lahko srečen. Melita razmišlja: »Res se veliko posameznikov poistoveti s socialnimi normami in vlogami. Nič ni narobe, da smo srečni, ko smo zadovoljni s svojim zakonom, ko smo otroke vzgojili v zdrave in odgovorne osebnosti, ko smo uspešni in zadovoljni s službo in kariero. Sama menim tako, da je v resnici sreča tisti drobec trenutka, ki v nas definira zavedanje, da je v tem trenutku tukaj in zdaj vse tako, kot je, v redu. A do tega zavedanja je običajno kar dolga in ovinkasta pot, saj moramo stopiti iz poznane cone udobja, da se začnemo zavedati, da lahko še veliko več naredimo v odnosu do sebe in do drugih, s katerimi oblikujemo odnose, pa najsi bo to naš partner, otrok, starš, sorojenec, sodelavec ali prijateljica.«
Kaj dela človeka srečnega oziroma kako občuti srečo, je torej lahko odvisno edino in samo od posameznika. Je rešitev v tem, da nesrečen človek najprej poskuša opredeliti oziroma začutiti, kaj je v resnici tisto, zaradi česar bi se prav on počutil srečnega? Pa čeprav se mu zdi to banalno, bizarno, morda celo nesprejemljivo v okolici, v kateri živi? Bi si morali najprej priznati, da nas ne osrečuje življenje, ki smo si ga izbrali, ker smo mislili, da pač moramo tako živeti, da bomo srečni? »Sreča po mojem mnenju ne pride sama od sebe,« pravi Melita. Je rezultat in skupek različnih faktorjev. Eden od njih je iskrenost do sebe. Da se v nekem težkem trenutku v življenju ustavimo in se vsej čustveni bolečini navkljub vprašamo, kaj si v resnici želimo in kako to doseči. Že to postavljanje cilja je težka odločitev. Ko v svoji Svetovalnici poprosim stranko, naj si postavi tri cilje, ima veliko težavo najti enega, kaj šele tri. Prehitro živimo, pehamo se v nezdrave odločitve in pogosto ne zmoremo prenašati posledic teh prenagljenih ali nepremišljenih odločitev. To nas dodatno spravlja v stisko in od tu do črnogledega pogleda na prihodnost ni več daleč. Če živimo po merilih drugih, če nas obremenjuje to, kaj si bodo drugi misli o nas, bomo živeli po njihovih pričakovanjih, vsekakor pa ne po svojih. Zato je tako pomembno sebi postaviti primerne cilje, narediti strategijo, kako jih doseči, po možnosti naj bodo kratkoročni cilji, da so lažje dosegljivi in nam uspeh doda še več motivacije za nadaljnje uspehe pri drugih ciljih. Potreben je pogum presegati lastne omejitve in prepričanja, ki so jih v nas zasadili starši z vzgojo, ter poiskati pot, ki nas pelje po tirnicah naše prave, originalne osebnosti. S tem se pogosto ukvarjam pri svojem svetovalnem delu, ko pomagam posameznikom oblikovati lastno zavedanje, kaj v resnici potrebujejo in si želijo ter kako to doseči. Ne gre čez noč in bližnjic ni. Obstaja trdna zaveza samemu sebi, da si skozi delo na sebi oblikujemo tiste trenutke, ko se počutimo srečne in se vse 'kocke' zložijo tako, da nas začnejo osrečevati.«

Je sreča lahko stalna?

Ko se zavežemo samemu sebi ter začnemo prepoznavati in ozaveščati svoje trenutke sreče, ali to pomeni, da je sreča od tu dalje lahko nekaj stalnega, ali je normalno, da to stanje prihaja v intervalih, kar je še vseeno odvisno od obdobja v našem življenju? Govorimo seveda o človeku v naši družbi, in ne na primer o tibetanskih budistih, ki živijo v popolnoma drugačnem okolju, imajo drugačen genetski zapis, mentaliteto, tradicijo, vero, kulturo, duhovnost. »Moje mnenje je, da je sreča občutenje trenutka,« se na to odzove Melita. »Mene 'polije' občutek srečne vznesenosti, ko me prešine misel, da je vse redu, ko v sebi občutim notranji mir, ko se zavedam, da so meni dragi ljudje zdravi in v redu, da opravljam svoje delo in poslanstvo, ki ga ljubim, da sem sama s sabo v ljubečem in zavestnem odnosu in da se poskušam ustavljati, ko začnem prehitro živeti in si s tem po nepotrebnem nakopljem stres, ki ga je tako ali tako preveč, saj živimo v zelo hektičnem okolju, polnem medijskih pritiskov in nerealnih zahtev, kot sem že povedala prej.«

Slaba vest kot past

Živimo pa tudi v času slabe vesti. Če ne hodimo na jogo, ne jemo ekološke hrane, preveč časa preživimo na pametnih telefonih, se ne izogibamo plastiki v največjem loku, preveč nakupujemo …­ nam zagotavljajo, da je nekaj narobe z nami, in muči nas slaba vest. Ali tudi to morda vpliva na dejstvo, da smo tako težko srečni? »Večina posameznikov je vzgojenih, da za vse sorte situacij občutijo slabo vest,« pravi svetovalka. »Spet bom omenila pritisk medijev in novih doktrin, modnih smernic prehranjevanja, skrajnosti o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne. Če bi bolj upoštevali zdravo kmečko pamet, bi kaj hitro ugotovili, da lahko jemo, kar nam ustreza, da kupujemo le tisto, kar res potrebujemo, ter da ne hodimo kot blazni po trgovinah in z maničnim nakupovanjem lajšamo čustvene stiske – da se zavedamo, da je naša najbolj omejena dobrina ravno čas in da z njim ravnamo spoštljivo, ne da bi ga preveč tratili na družbenih omrežjih oziroma z brskanjem po telefonu. Tudi to je namreč faktor odtujevanja in posledično nesrečnosti, ki je vse bolj zaskrbljujoč v sodobni družbi. Slaba vest pa je pretirana in zlorabljena. Če posameznik zmore pritisniti na zavoro ob vseh pričakovanjih medijev in družbe, če se osredotoči na lastne potrebe, bo tudi vedel, kako delovati, ne da bi pri tem občutil slabo vest, saj ne bo več nasedal vsemu, kar mu mediji prodajajo kot nujnost, ki jo mora imeti ali doseči. Poudarjam, da je pot k notranji sreči tlakovana z iskrenim delom na sebi ter s preobrazbo notranjih blokad in prepričanj, ki nas zavirajo, k čemur lahko danes dodamo še strahove, češ, da ne bomo priljubljeni, če ne bomo sledili novim smernicah. Če sebe cenimo in smo samozavestni, potem nam ni toliko mar, ali dosegamo standarde, ki jih je postavil nekdo drug. Poznamo svojo pot, nikomur ne škodimo, razvijamo pa lastne potenciale, ki pač morebiti niso takšni, kot piše v zadnjem oglasu. Pa kaj potem!«

Kdaj zaklicati na pomoč?

Svetovalko smo vprašali tudi nadvse pomembno vprašanje. Ko se počutimo otožne, malodušne, nesrečne, depresivne, kdaj je čas, da poiščemo pomoč? Kak­šni so lahko simptomi, da ne bomo več zmogli sami? Odločno nam je povedala svoje mnenje. »Priporočam, da se ljudje v osebni in čustveni stiski čim prej obrnejo po strokovno pomoč. Ne čakati, da zdrsnete v resna depresivna stanja, ko je vsako jutro prekleto težko vstati in začeti nov dan. Obstaja polno strokovnjakov, ki lahko pomagajo, seveda vsak s svojega področja poznavanja. Lahko obiščete psihiatre, psihologe, psihoterapevte ali strokovnjaka za osebni razvoj, kot sem jaz. Pogosto in zmotno menimo, da lahko vse probleme rešimo sami. Ne moremo jih. Tudi ko nas boli zob, si ga ne izdremo sami ali naredimo zalivko, temveč obiščemo zobozdravnika, ki to naredi strokovno in odgovorno. Ko vas doleti stiska, če ste se na primer ločili, bili prevarani, kadar nimate dobrih odnosov s partnerjem ali otroki, poiščite ustreznega strokovnjaka, ki vas bo odgovorno vodil k napredku na varen in strokoven način. Tudi tako lahko zlagoma pridete do že opisanega notranjega miru, ki je nosilec tistih tako pomembnih občutkov in trenutkov sreče.«

Melita Kuhar iz Svetovalnice je dosegljiva na spletni strani www.svetovalnica.si ali na telefonski številki 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, lahko tudi pišete na info@svetovalnica.si.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri