Dr. Veronika Podgoršek: »V redu smo točno taki, kakršni smo!«

Dr. Veronika Podgoršek je ime, ki slovenski javnosti ni neznano.

Psihoterapevtka in avtorica uspešnice Ljubezen na terapiji se tokrat lahko pohvali z novo knjigo, ki je hkrati tudi delovni zvezek za osebnostno rast. S knjigo Moje življenje – moja knjiga bralce vabi, da se bolje spoznajo in ugotovijo, kakšni vzorci jih v življenju vodijo. Skupaj s (samo)spoznanjem, ki neizogibno prihaja, bodo tako – korak za korakom – svoje življenje (in z njim vse najpomembnejše odnose) tudi spremenili.

Na bolje, seveda.

Strah pred spremembo

Prav takšen je (bil) tudi naslednji primer iz prakse dr. Podgoršek.

»... gre za skoraj šestdesetletno gospo, ki je bila ’dobro’ poročena, vendar z zakonom ni bila zadovoljna; slutila je, da jo mož vara, čeprav ji je on to tajil. Zakaj ni vztrajal pri vprašanjih in zahtevala odgovora? Ker se je bala. Ne pogovora, temveč tistega, kar bi lahko izvedela – o sebi. Resnico o možu je namreč že poznala, najsi jo je priznala ali ne. Bala se je, da jo bo mož zapustil. Ali da si bo morala priznati, da ne more živeti s prevaro.«

V ordinacijo psihoterapevtke je prišla, ko je ugotovila, da sama ne zmore več ne naprej in ne nazaj. Obe možnosti sta namreč imeli isti rezultat.

V kolikor bi jo zapustil mož ali pa bi ona zapustila njega, bi ostala sama. In prav to zadnje je bilo tisto, kar se ji je zdelo nedoumljivo. Bi kaj takšnega sploh lahko zmogla?

»Spodbudila sem jo: Zmogli kaj? Preživeti? Dejala je: No, preživela bom pa že. In jaz: Okej, torej boste preživeli. Česa se potem bojite? Gospa se je zamislila: Strah me je, kaj bodo rekli drugi, če kar spakiram in grem. Znanko so grdo opravljali, ko se je ločila. Vprašala sem jo: In kaj, če vas opravljajo? Kaj boste naredili vi? Vas bo še naprej strah? Česa – da nekomu ne boste všeč?«

Zgodba gospe je le ena od mnogih, s katerimi ima ob svojem delu psihoterapevtske prakse in na skupinskih delavnicah opravka dr. Veronika Podgoršek. Dotična gospa se je takrat sicer odločila, da ne bo ukrepala, ker je njej to bolj ustrezalo, medtem ko bi se kdo drug na njenem mestu morda odločil drugače. In ta drugače ni v ničemer boljši od izbire prve, v kolikor odločitev ni bila sprejeta v skladu z lastno osebnostjo, željami in pričakovanji.

In v kolikor bi se kakšnemu od bralcev njena odločitev ne zdela ’dovolj’, gre dodati, da je gospa uspela razrešiti tisto, kar jo je v resnici najbolj obremenjevalo, t.j. mnenje okolice.

»Če ljudje vedo za druge ženske, se verjetno marsikdo sprašuje, zakaj vi še vztrajate v zakonu. Morda govorijo, kaj je narobe z vami, in ne z možem. Ne vidijo korenin, ki vas zadržujejo v partnerstvu (oziroma lisic na pnevmatikah), vidijo samo vašo nemoč in pritoževanje. Ste kdaj pomislili na to?« je (bila v pogovoru z gospo) jasna dr. Podgoršek.

Prav ta pogled z druge strani je bil tisti, ki je gospe pomagal spoznati, da v dani situaciji nima lahkega izhoda.

»Ljudje namreč vedno so in bodo obrekovali. Ko bodo obrali ločitev, uvrstitev na maratonu in karierne odločitve, bodo načeli naš novi rdeči plašč. Včasih mnenje drugih res pomaga, da laže naredimo prvi korak – pomembno pa je, da se zanj odločimo sami, in ne zaradi drugih,« še piše dr. Podgoršek in tako za svoje bralce odločitev gospe postavi v bolj jasno luč.

Čeprav dilema ni bila lahka, je gospa najbolj bistveno že opravila, ko se je ozrla po dejstvih, ki so ji bila na voljo, in se odločila za izbiro, ki je bila zanjo najbolj primerna. Vloga psihoterapevtskega posega je bila v tem primeru dragocena na točki, da se v odločitev za svojo izbiro ni pustila potisniti s strani drugih.

»Nič hudega, če se ni ločila; nič hudega, če je na pragu zrelih let velike življenjske spremembe niso več mikale. Pomembno pa je, da se je odločila, da bo ostala z možem kljub prevari, in da za to ni krivila ne moža in ne vaških opravljivk. Zavoljo svoje mirnosti in zadovoljstva.«

Prav ta spravljenost s seboj in svojo odločitvijo (pa kakršna koli je že ta bila, samo da je bila njena), je krona notranjih preizpraševanj in osebnostne rasti, ki iz njih izhaja.

»Strah pred spremembo je z vsemi čustvi in obrambami, ki se skrivajo pod njimi, verjetno ena najpogostejših tegob mojih pacientov,« v zaključku nove knjige piše dr. Veronika Podgoršek in z bralci deli tudi vajo, s katero jim bo ta strah uspelo premagati.

Od samospoznanja do resnične spremembe

Dr. Veronika Podgoršek nas v taisti knjigi ozavesti za resnico, da si življenje pišemo sami, pri čemer nas spodbuja, naj pri tem izhajamo iz svojih individualnih potreb in želja, ter spregovori o naši (pogosto neuresničeni) sposobnosti spoznavanja sebe, svojih čustev, potreb in pričakovanj. Ker so slednje neredko vplivane iz minulih izkušenj iz primarne družine, posledice pa vidne v aktualnem partnerstvu in odnosu z otroki, se v drugem delu knjige posveti še spreminjanju vzorcev (in z njimi tistih obrambnih mehanizmov), ki so v našem življenju postali cokla.

Da se za psihičnimi strukturami naših obrambnih mehanizmov neredko skrivajo občutki nemoči, zbeganosti, pa tudi strahu, ni nekaj novega, pa vendar le redki med nami poznajo nabor sebi najbolj lastnih, pri čemer nam je veliko skupnih.

Dr. Veronika Podgoršek navaja le nekaj najbolj pogostih, od katerih navajamo le prvih pet):

POTLAČITEV

• »... neki travmatični dogodek (nasilje v otroštvu) ali lastnost (homoseksualnost) potlačimo, ker je pri sebi ne sprejmemo ali se bojimo, da nas bo zaradi nje zavrnila okolica. Potlačeno se sicer vedno vrača v zavest, le poti so manj očitne.«

ZANIKANJE

• »... zatiskanje oči, pometanje pod predpražnik, tiščanje glave v pesek … Delamo se, da nekaj ne obstaja, in to sami sebi tudi verjamemo: da nas partner ne vara, da nimamo problema z alkoholom.«

PROJEKCIJA

• »... svoje breme preložimo na drugega. Svoje ljubosumje očitamo možu; nevoščljivost prijateljici; slabo volj sodelavki itd. Na projekcijah temeljijo tudi številni predsodki, ko celotna kulturam skupnost neki drugi skupnosti očita slabo lastnost (na primer da so Židje lakomni).«

INTROJEKCIJA

• »... pri njej ravno nasprotno dobre ali slabe lastnosti bližnjih pripišemo sebi. Nekaj, kar je bilo zuna nas, pripišemo izvorno sebi.«

RACIONALIZACIJA

• ».. dobro jo ponazarjata lisica in kislo grozdje. Če nečesa ne moremo dobiti, si to opravičimo tako, da tega sploh nismo želeli. Ko najstnica ni povabljena na žur, si reče: Oh, še dobro, tako ali tako hočem doma gledati film.«

Veronika Podgoršek na tem mestu nato naniza še kratke in jasne razlage najpogostejših obrambnih struktur za fenomene premeščanja, sublimacije, kompenzacije, regresije in številnih drugih, da bi tako bralce senzitivizirala za notranjo kompleksnost odzivov, ki se jih prepogosto niti ne zavedamo.

Za več branja na dano temo …

Moje življenje – moja knjiga

Veronika Podgoršek

’Delovni zvezek’ uveljavljene avtorice, psihoterapevtke dr. Veronike Podgoršek nas spodbuja, da se bolje spoznamo, ugotovimo, kakšni vzorci nas vodijo, in potem vzamemo stvari v roke, sprejmemo odločitev ter spremenimo življenje na bolje. Preplet teoretskih spoznanj (podanih na poljuden način, s primeri) in konkretnih vprašanj ter vaj je neprecenljiv za vse, ki želijo o ’boljšem življenju’ ne samo brati, temveč dejansko vzeti vajeti v svoje roke.

Nadvse primerno za darilo sebi in drugim!

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ