Sara Terpin: Števerjanka, ki Italijane uči o našem jeziku, lepotah in navadah

Sara Terpin je prevajalka in tolmačka, ki stoji za portalom SLOvely.eu, zasnovanem v italijanščini. Prek njega in svojih tečajev slovenščine tako naše italijanske sosede uči o slovenskih biserih vseh regij pa o naših šegah in običajih.

Tokrat sva govorili o tem, katere kotičke Slovenije imajo Italijani najraje (in kam lahko letos skočimo tudi Slovenci!), o tem, ali bomo naše sosede letos pri nas sploh kaj srečali, pa tem, kakšne težave jim povzroča učenje slovenščine in zakaj se tako radi vračajo v našo deželo ... 

Ste prevajalka in tolmačka, poučujete slovenščino, nemščino in angleščino ter stojite za portalom SLOvely.eu, kjer v italijanščini pišete o slovenskih biserih vseh regij. Kaj je bil povod za takšne vsebine?

Povod so bili prav moji tečaji slovenščine za odrasle. Želela sem si, da bi jih vsebinsko obogatila, da ne bi predavala le o slovnici in pravopisnih pravilih, temveč da bi tečajnikom približala tudi slovensko kulturo, običaje, naravne in druge znamenitosti ...

Tako sem začela iskati po spletu vsebine o Sloveniji v italijanščini, a nisem našla ničesar, kar bi me zadovoljilo. Zato sem se kar sama lotila pisanja krajših člankov o slovenskih deželah, manj znanih krajih pa tudi o slovenskih pisateljih in glasbenikih. Ti spiski so vzbudili veliko zanimanja pri mojih tečajnikih, tako da sem pomislila, da bi lahko ustvarila blog, kjer bi bile vsebine na razpolago širši publiki. Tako je nastal portal Slovely.eu. 

To je bilo pred sedmimi leti, od takrat se je oblika spletne strani spremenila in obogatila v številnih pogledih. Največja novost, pa tudi izziv, so bile prav videoreportaže, ki jih v zadnjih letih objavljamo na našem YouTube kanalu. Na njem najdete med drugim utrinke z naših skupinskih izletov po Sloveniji, predstavitve manj znanih turističnih destinacij, videorecenzije o slovenskih termah in, kar je meni najdražje, etnološko obarvane reportaže o slovenskih šegah in navadah. 

Pravite, da radi dajete poudarek krajom, ki niso tako turistično oblegani. Kateri takšni slovenski kotički so vam najbolj pri srcu in bi jih priporočili tudi Slovencem, ki bomo – kot kaže – letos malo več raziskovali domačo turistično ponudbo? 

Slovenijo ljubim v celoti, od zahoda do vzhoda, od severa do juga: povsod je najti očarljive kotičke, in čeprav sem državo že večkrat prepotovala križem in počez, vedno znova odkrivam nove kraje, ki me presenetijo. No, če že moram izbirati, priznam, da mi je še posebno pri srcu Prekmurje.  

Za nas, ki živimo v Italiji, je Prekmurje najbolj oddaljena slovenska dežela, a čeprav moram prepotovati kar nekaj kilometrov, me vedno znova vleče tja. Zdi se mi kot neki drugi svet znotraj Slovenije: posebna atmosfera, pokrajina, kulinarika, glasba, narečje, ljudje ... Vse to ima zame poseben čar. 

Lani poleti in jeseni smo se z ekipo SLOvely.eu večkrat mudili v Prekmurju, kjer smo snemali reportaže o tamkajšnji kulturni ponudbi, termah, rokodelstvu in kulinariki, ki jih bomo objavili v naslednjih mesecih. 

Prekmurje ponuja zares ogromno možnosti za vse okuse in mislim, da bi si zaslužilo več pozornosti tudi od slovenskih turistov. 

Zelo rada imam tudi Štajersko, mogoče zato, ker me s svojimi s soncem obsijanimi griči nekoliko spominja na rodna Brda. Ptuj je zame najbolj slikovito slovensko mesto in med letom se večkrat vračam tja, zaradi term in raznih dogodkov, kot sta martinovanje in kurentovanje. 

Tudi Koroška mi je zelo všeč, čeprav sem jo od blizu spoznala šele pred kakim letom. Presenetilo me je, kako lahko geografsko tako majhna dežela premore toliko zanimivosti: arhitekturni biseri, kot so rotunda v Muti, romanska cerkev Sv. Vida v Dravogradu in freske v cerkvi Sv. Duha v Slovenj Gradcu, nato pa še odkrivanje podzemlja Pece v rudniku svinca in nepozabna izkušnja na Dravi v družbi simpatičnih splavarjev družine Šarman.

Ljubitelji gradov, kakršna sem tudi jaz, nikakor ne smejo prezreti bogate arhitekturne dediščine Posavja: možnosti za zanimive in poučne oglede dvorcev in trdnjav je veliko, na koncu pa si lahko privoščimo še degustacijo vina v kateri od repnic – to so kleti, izkopane v kremenčevem pesku.

Katere destinacije in vrste ponudbe Italijane najpogosteje pripeljejo k nam? 

Med »mainstream« italijanskimi turisti ostajajo priljubljene klasične destinacije, kot so Ljubljana, Bohinj in Bled pa tudi terme. Kljub zelo veliki izbiri slovenskih termalnih središč je poznavanje Italijanov, kar zadeva slovenske terme, še vedno precej omejeno: po navadi poznajo le eno ali dve termalni destinaciji. Ravno zaradi tega imamo na našem portalu posebno rubriko o termah, kjer italijansko publiko tudi prek videoreportaž seznanjamo o termalni ponudbi na celotnem slovenskem ozemlju. 

Slovenija sicer privlači tudi kot zelena destinacija: Italijani obožujejo nedotaknjeno naravo, gore, slapove in vse naravne lepote, ki se jih lahko naužijejo v Sloveniji. 

Dolina Soče ostaja med najbolj obiskanimi, tudi zaradi bližine z Italijo, sledijo ji pohodniške destinacije znotraj Triglavskega narodnega parka. Tudi Logarska dolina postaja vedno bolj priljubljena.

Mimo klasičnih počitniških destinacij pa se tudi med italijansko publiko začenjajo odpirati nova obzorja. Ljudje vedno več poizvedujejo, raziskujejo po spletu in iščejo ideje za nove, drugačne izkušnje ter destinacije stran od uhojenih poti. 

Opaziti je povečano zanimanje za slovenske dežele, ki so jih doslej Italijani bolj malo obiskovali, kot so Dolenjska, Bela krajina, Štajerska pa tudi Prekmurje. 

Med elementi, ki najbolj pritegnejo, sta pristnost doživetij v stiku z naravo in odkrivanje tradicionalnih obrti in navad. Ne nazadnje je za Italijane pomembna tudi gostinska ponudba. V slovenskih gostilnah pri nas ob meji se je itak že od vedno trlo italijanskih gostov, zadnja leta pa odkrivajo tudi visoko kulinariko in lokale kuharskih mojstrov v notranjosti Slovenije. Zelo je priljubljen tudi kmečki turizem, predvsem če gostinsko ponudbo zaokrožajo še dodatne turistične storitve in možnost nakupa domačih pridelkov.

Pa ocenjujete, da jih bo letos k nam prišlo občutno manj kot leta prej?

Če bi imeli možnost svobodnega premikanja čez mejo, mislim, da bi bilo italijanskih turistov veliko. Mogoče celo več kot po navadi, saj bi se zaradi trenutnega stanja večinoma odločali za izlete oz. potovanja v bližnje države. Tako sklepam na podlagi zanimanja za Slovenijo, ki ga je še vedno čutiti med našimi bralci. 

Prejeli smo že nešteto sporočil oz. komentarjev, v katerih pišejo, da komaj čakajo, da bodo spet lahko obiskali Slovenijo. Težava pa je, kdaj in ali bo sploh mogoče potovati po Sloveniji kot turist. 

Kakšno je sicer zanimanje za učenje slovenščine? Od kod prihajajo vaši tečajniki in s kakšnim razlogom so se odločili za učenje našega jezika?

Zanimanje za učenje slovenščine je pri nas precejšnje, predvsem v zadnjih letih. 

Jezikovni tečaji slovenščine so vedno zelo dobro obiskani: zgodi se, da imam v razredu tudi do 30 tečajnikov.

Na svoji delovni poti srečujem ljudi, ki se za učenje slovenščine odločajo iz različnih razlogov. Več let sem poučevala prevajanje na univerzi v Vidmu. Študenti se za slovenščino odločijo zato, ker upajo, da jim bo odprla več možnosti na delovnem področju. To velja tudi za mlade odrasle, ki obiskujejo večerne tečaje jezika. 

Še predvsem za ljudi, ki živijo ob meji, je poznavanje slovenščine prednost, tudi pri iskanju zaposlitve. 

Zadnja leta se je povečalo tudi število italijanskih otrok, ki hodijo na inštrukcije slovenščine. Veliko italijanskih staršev se namreč odloči, da pošlje otroka v šolo s slovenskim učnim jezikom, tako da že od malih nog usvoji še en jezik – kar je otrokom veliko lažje od učenja jezika v odraslih letih.

In na koncu še zadnja skupina: študenti univerze za tretje življenjsko obdobje. Na Uni3 v Gorici predavam že 16 let in moram reči, da mi je ta oblika poučevanja od vseh najbolj prirasla k srcu. Tečajniki univerze za tretje življenjsko obdobje so namreč izredno motivirani in kažejo resnično zanimanje za učno snov, saj so se za študij odločili le iz želje po spoznavanju oz. poglabljanju, brez dodatnih »utilitarističnih« razlogov. 

Pogosto gre za starejše osebe, katerih eden od staršev (ali celo oba) je bil slovenske narodnosti. Ti ljudje so v otroštvu slišali slovenski jezik v družini, morda so ga celo govorili, a so se takrat njihovi starši zaradi težkih zgodovinskih razmer v zamejstvu odločili, da bodo otroke poslali v italijansko šolo. Učenje slovenščine takim osebam pomeni ponovno vzpostavljanje stika z lastnimi koreninami. 

Pa drži, da je učenje slovenščine za tujca izjemno težko? S čim imajo največ težav?

Osebno imam izkušnje samo s poučevanjem slovenščine italijansko govorečim, pri njih pa je ena od največjih težav sklanjanje. Italijanščina namreč ne pozna sklonov kot tudi ne dvojine. 

Res težko je pojasniti, zakaj v slovenščini razlikujemo med dvojino in množino oz. zakaj sploh dvojina obstaja. 

Pri nas na Primorskem je tako ali tako ne uporabljamo veliko, tako da mi tečajniki vedno znova pravijo, kako so v trgovini slišali, da je prodajalka uporabila kar množino namesto dvojine. Zakaj bi se torej morali mučiti z učenjem toliko dodatnih končnic in oblik, ko lahko preživimo tudi brez dvojine? 

Druga težava je izgovorjava. Italijanom se zdi, da slovenske besede vsebujejo preveč soglasnikov in so jim včasih težko izgovorljive. Tudi pravilno naglašanje jim je zagonetka. 

Čeprav se je turizem ob pandemiji ustavil med prvimi, pa svojega dela niste ustavili. Kako ste delo in vsebine na portalu prilagodili glede na trenutno stanje po svetu? 

Na začetku je bilo kar težko. S sodelavcem Carlom Ghiom sva se spraševala, o čem bova sploh poročala na naših straneh, ki v bistvu temeljijo na odkrivanju Slovenije – države, v katero trenutno italijanski državljani ne moremo.

Na srečo so nama priskočili na pomoč naši bralci in sledilci, katerih število se je prav v teh zadnjih mesecih znatno povečalo. Na začetku so nas spraševali predvsem po konkretnih informacijah o možnosti prečkanja meje, o stanju v Sloveniji v obdobju pandemije in podobno. Poleg teh praktičnih informacij pa smo opazili, da ljudi še vedno zanimajo lepote Slovenije, njeni majhni biseri, naravne znamenitosti pa tudi glasba in kultura nasploh. 

Morda prav v težkih trenutkih, ko veliko časa preživljamo doma in je gibanje omejeno, ljudje še bolj hlepimo po lepem in po odkrivanju novih krajev ter sanjamo o tem, kdaj se bomo spet podali na pot. 

Čeprav naši bralci (in mi z njimi) trenutno ne moremo potovati, na srečo opažam, da zanimanje za Slovenijo ni uplahnilo in tudi čustvene vezi s sosednjo državo se ohranjajo še naprej.

Ustvarili ste tudi poseben mednarodni glasbeni projekt, povejte nam več o tem.

Začetek te zgodbe sega v čas, ko si še nismo predstavljali, kakšne razsežnosti bo imela pandemija in kako bo iz dneva v dan spreminjala naše življenje. Bilo je pred zaprtjem meja in pred vzpostavitvijo karantene v Italiji. Takrat sva s Carlom prisostvovala koncertu Rudija Bučarja v vasici Vogrsko na Goriškem.

Dvorana je bila polna, publika navdušena, Rudi pa je dal vse od sebe na odru in prostor napolnil s pozitivno energijo. Od vseh pesmi mi je najbolj segla v srce »Tisti ljudje« in v ušesih mi je zvenela še naprej tudi naslednje dni, ko je pri nas postalo jasno, kako resna je situacija. 

Takrat se mi je pesem »Tisti ljudje« zazdela kot himna ljudi, ki se ne dajo in kljub vsemu gledajo s pogumom naprej. Pomislila sem, da bi prek te pesmi lahko združili ljudi iz različnih krajev in poskušali tako preživeti občutek izolacije in nemoči. 

Povabili smo ljudi, naj nam pošljejo video, v katerem pojejo Bučarjevo pesem, nato smo vse prispevke montirali v skupinski video. Na povabilo se je odzvalo 42 oseb iz 10 držav sveta, med njimi tudi znani obrazi italijanske in slovenske glasbene scene.

Pozitivna energija in prisrčnost, ki veje iz teh enostavnih, »po domače« pripravljenih posnetkov, nas je prijetno presenetila in nam res ogrela srce. Tudi Rudi Bučar sam nam je po prvem ogledu povedal, da ga je video globoko ganil in ni mogel zadržati solz. Mislim, da so isto občutili tudi številni gledalci, ki so izrazili svoje navdušenje in nam čestitali za projekt. 

Ste Števerjanka, živite torej v italijanski deželi Furlaniji-Julijski krajini, tik ob meji s Slovenijo. Kako se je vaše življenje – sploh glede bližine meje – v zadnjih mesecih spremenilo?

V Italiji velja odlok, da ne smeš zapustiti dežele, v kateri imaš stalno bivališče. Do pred kratkim je bila omejitev še strožja: nismo smeli zunaj meja občinskega ozemlja. To je na vsak način pomenilo, da ni bilo mogoče iti v Slovenijo, tudi preden je bilo vzpostavljeno zaprtje meja. Ne glede na to je bil za nas močan udarec, ko smo gledali, kako na mejnih prehodih postavljajo zapore. 

Na naši FB-strani se je usulo komentarjev ljudi, ki so pravili, kako boli gledati ponovno vzpostavitev meje, kako to spominja na preteklost, za katero smo upali, da se ne bo več ponovila. 

Življenje nas – ljudi ob meji – je od vedno tesno povezano s tem, kar je na »oni strani«. 

Življenjske navade, prijateljske vezi, sorodstva ... vse, kar se je nekoč samoumevno in brez ovir pretakalo z ene na drugo stran, je kar naenkrat prekinjeno, kot bi usekala sekira. Težko je za vse nas in srčno upamo, da se bo čim prej našla rešitev.

Kakšne poslovne načrte ste imeli pred epidemijo in kaj vas čaka v prihodnje?

Projektov in idej smo imeli veliko. Na turističnih sejmih in med obiski na terenu smo stkali vezi z različnimi ponudniki, hotelirji, gostinci in zavodi za turizem po vsej Sloveniji. Prejeli smo številna povabila in ponudbe za sodelovanje. Pomladna in poletna sezona sta bili v naših načrtih natrpani s srečanji, snemanji reportaž, intervjuji, odkrivanjem novih krajev in turističnih ponudb. 

Poleg tega se ukvarjamo tudi z organizacijo izletov po Sloveniji, veliko večino izvajamo prav v pomladnem in poletnem času. Prejeli smo številna sporočila naših zvestih izletnikov, ki pravijo, kako jim je žal, da to sezono izletov ne bo. Še bolj je žal nam, vendar se nočemo vdajati obupu. 

Naši načrti bodo počakali na boljše čase, medtem pa se iz tega nenavadnega in nelahkega obdobja poskušamo nekaj naučiti, spoznavati druge plati življenja in tudi druge načine gledanja na svet, ki jim morda nismo prisluhnili nikoli prej. 

Naša kreativnost išče nove kanale, zanimanje naših sledilcev pa nas bodri, da nadaljujemo svoje delo. Verjamemo, da ko bo vse nekoč mimo, se bomo s še večjim veseljem podali v odkrivanje lepot Slovenije in bomo nanje morda znali gledati na nov način.

KRATKE 3

Top 3 slovenske destinacije za aktivne dopustnike: dolina Soče, Jezersko, Pohorje
Top 3 slovenske destinacije za hedoniste: Terme 3000 (Moravske toplice), Thalasso Spa Lepa Vida (Seča – Portorož), Čokoladnica Passero (Tešanovci)
Top 3 kraji, kjer bomo dobro pili in jedli: restavracija Dam (Nova Gorica), restavracija Kodila (Murska Sobota), Turistična kmetija Škrgat (Hrastovlje)
Top 3 slovenske arhitekturne mojstrovine, ki jih moramo videti še letos: Cerkev Marijinega oznanjenja (Crngrob), Grad Negova (Slovenske gorice), Tabor nad Cerovim (Grosuplje)
Top 3 slovenske mojstrovine narave, ki čakajo, da jih odkrijemo: Koseška korita (Drežnica), izvir reke Krupe (Bela krajina), Županova jama (Grosuplje)

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki živi v Indoneziji: o turizmu na rajskih otokih po pandemiji ALI Živa Kovačević: Pandemijo bodo preživela podjetja, ki počnejo TO!