Če ste dovolj srečni, da greste letos lahko na poletni dopust, ste tudi dovolj nesrečni, da ga bo enkrat konec. In takrat boste morali nazaj v rutino. To je vaš priročnik. AJDA GREGORC
NEKJE NA JADRANU:
Če bi narisali krivuljo brezbrižnosti v času enega tedna dopusta, bi jo lahko brez težav označili za zlati rez. Imela bi namreč en sam vrh z rahlim vzponom na levi in padcem na desni: dan ena in dva služita namreč temu, da se človek sploh navadi na misel, da lahko dan preživi po lastni volji in ugotovi, da poleg elektronske obstaja tudi naravna budilka. Takrat začnejo slabeti tudi vsi impulzi živčevja iz preteklih dni, preživetih v betonski džungli. Tretji in četrti dan naposled nastopi blaženo stanje sprostitve, medtem ko začne peti dan to idilo zobati slutnja, da se to prelepo doživetje bliža h koncu. Do šestega dneva popoldne jo človek relativno uspešno potiska pod preprogo podzavesti, vse dokler eden izmed njegovih nadvse nadležnih sopočitnikarjev ne vpraša: »Boš ti spakirala kovček danes zvečer ali zjutraj? Odjaviti se moramo ob desetih.« In tako se kaj kmalu naslanjaš na hotelsko recepcijo, po žepih iščeš še drugi ključ sobe 105 in v torbico tlačiš nazaj osebne dokumente, obenem pa se potihoma tolažiš, da je pred tabo vsaj še vožnja po avtocesti.
A življenje ti ni vzelo vsega, obstajajo še podopustniške drobtinice tudi po odhodu iz letovišča, ki ti olajšajo proces integracije nazaj v domače okolje in ga razporedijo po časovni premici. Drobci oziroma ostanki dopusta, kot jim pravim. Prvi je sladoledna lučka na zadnji bencinski postaji tik pred domačo mejo. Res je, da se takrat že greješ z jopo, a njen okus je isti kot na morju. Tu so še neobjavljene fotografije, ki so edina dobra stvar v zastoju. Ali pa čudovita polt, ki ti jo je podaril samoporjavitveni losjon z vonjem kokosa, na primer.
Če ste dovolj pametni, da si vzamete še osmi dan dopusta in ste tako vsaj še nekaj ur, preden greste v pisarno, doma, dobro za vas. Če ste med tistimi, ki hodijo po samem robu in so zadnji dan počitnic ob 16.15 še na plaži, čeprav bi morali biti že že dve uri oddaljeni od mejnega prehoda Dragonja v smeri proti Ljubljani ali, še bolje, že kakšen konkreten dan doma, pa se počutim malce bolje glede same sebe. A kako vendar naj bi človeka izučilo, ko pa gre na daljši dopust le enkrat na leto? Vmes je namreč več kot 300 dni, da to lekcijo pozabi, zato je edina smiselna rešitev več počitnikovanja. Ko bi le bilo tako lahko.
LJUBLJANA:
Končno se prizibam skozi vrata pisarne in se z vsakim novim elementom v vidnem polju bolj zavem, da sem nazaj. Lonček s kavno usedlino, na pol delujoč rolo, žejna praprot, strop fasciklov, asortiman novih revij in slavni rdeči tapison. Edini podopustniški drobec, ki mi je še ostal, je napol odprt kovček tik pred mojimi vhodnimi vrati, ob katerega se nato spotikam še nekaj dni. No, in razglednica iz lepših dni, ki jo pravkar stiskam v roki, preden jo z magnetkom v obliki delfina pripnem na stensko tablo naše pisarne – do danes je že prava dvorana slavnih istrskih vasic. Mogoče pa si za zadnji omenjeni drobec nabavim kar ribico?
Preden odprem e-pošto, po olimpijsko globoko vdihnem, na pol miže pogledam v zaslon in se po prvi zagledani številki neprebranih e-poštnih sporočil počutim malce olajšano, ko opazim, da je vsaj ena tretjina vsiljene pošte, druga polovica pa odzivnikov za dopuste. "Vidiš, da življenje ni tako hudo?" mi zašepetajo misli.
Zdržim do malice. Prazne pisarne in prazne ulice prestolnice so vse boleč opomin, da drugi ležijo na plažah, z nahrbtniki raziskujejo neznane kraje ali pa ležijo doma pod klimo na kavču, medtem ko sama hodim po svoj delavski obrok. Mesto duhov, ki so nadomestili počitnikarje, si je samo vzelo predah od svojega siceršnjega utripa in si ni podobno.
Preden vse zazveni, kot da ne maram svoje službe ali dela nasploh, naj dodam, da ni čisto tako. Štejem se le med tiste, ki se težko ogrejejo za dopust, ko pa se to končno zgodi, ta mine, zato vrnitev v formo ni mačji kašelj. Pa vendar se je moj prvi delovni dan po dopustu le obrnil na bolje. Pomagali so namreč majhni obliži na podopustniško melanholijo, ki jih rade volje delim z vami malce pozneje. Pa tudi zasuk perspektive. Ni mi več strašansko vroče. Moj dan ima smer, in to niti ni tako slabo. Produktivna sem onkraj reševanja križank. Moji lasje niso več zlepljeni od soli, koža pa ne mastna zaradi olja z bleščicami za sijočo polt. Za zajtrk sem imela dejansko hranljiv in zmerno veliko obrok, ne pa mavrico vsega slanega, sladkega ter kislega iz hotelskega bufeta, in moje telo je hvaležno. Ko bolje pomislim, sem pravzaprav na dopustu, na dopustu od dopusta. Tudi rutina lahko prija, če le ne traja predolgo.
Set petih obližev za lažji prehod nazaj v vsakdanji habitat:
1. Zvečer se odpravite na pijačo v svojem mestu ali vasi.
Ni morska riviera, pa vendar ima svoj čar. Povabite prijateljico ali prijatelja, ki ste jo/ga pogrešali zadnje dni in skupaj ulovita kak lokalni dogodek. Bahajte se do onemoglosti s svojimi dopustniškimi zgodbami.
2. Pojdite uro prej iz službe. Resno.
Morda ne najbolj korekten napotek, a povsem nujen, če ste med tistimi zgoraj omenjenimi, ki so še včeraj popoldne poležavali na plaži, ne pa prali žehte in počivali od dopusta.
3. Uživajte v dejstvu, da ste sami doma.
Berite: na delovnem mestu. Obstaja velika verjetnost, da v vaši pisarni danes ni toliko ljudi kot običajno. Nastavite radio na svojo najljubšo postajo in uživajte v dejstvu, da vam ni treba biti del treh kratkih pogovorov o ničemer in vsem na uro. Toliko bolj jih boste veseli, ko bodo ti zopet na sporedu. P. S. Naj opomnim, da je mesto duhov tudi mesto brez prometnih zastojev. 1: 0 za vas, ne za dopustnike.
4. Povabite svoje misli na svoj naslednji oddih.
Nič ni narobe z obujanjem počitniških spominov, dokler ti niso sol na živo rano. Ozrite se v bližnjo prihodnost. Vprašanje ni, kam boste šli in kdaj, temveč kam bi jo mahnili. Koga bi vzeli s sabo? Poigrajte se s to mislijo.
5. Vrnite se k sebi in svojim ritualom.
Kateri so, veste samo vi. Takoj ko boste začeli z njimi, boste videli, da ste jih pogrešali. Joga na domači blazini, znova se srečava!
Fotografija: Profimedia
