Digitalna sporočila posnemajo hitrost resničnega pogovora, vendar je ljudem pogosto najbolj všeč možnost, da lahko odgovor odložijo. MANCA POGAČAR
Nedelja zjutraj je in zbudila sem se, ko je moj brezhibno urejen domači zaslon iPhona zasedlo 53 rdečih krogcev. Z drugimi besedami, moj dan je že obremenjen s tesnobo in občutki družbene krivde, pa še iz postelje se nisem spravila. Da bo jasno, absurdno število obvestil, ki jih imam, ni posledica moje priljubljenosti ali vključenosti v družbo. Približno 40 je verjetno elektronskih sporočil z Net-A-Porterja, ki me opominjajo, naj nikar ne pozabim na stvari, ki sem jih med domišljijskim nakupovanjem pustila v spletni košarici. Še vedno pa ostaja 13 sporočil prijateljev, družine in različnih skupinskih klepetov, zaradi česar mi je malce slabo že pred prvim požirkom kave na prazen želodec.
Živimo v dobi 'takojšnjega komuniciranja', kot pravi kliše.
Le da v resnici ni tako. V resnici živimo v dobi, ko je takojšnja komunikacija mogoča – ko lahko na elektronsko pošto ali sporočilo odgovorite v nekaj trenutkih –, vendar se to ne zgodi pogosto. Na spletu se pojavljajo številni memi o tem, kako se počutiš, če te začasno zapusti prijatelj, ki se ne odziva. Strašljive modre kljukice v aplikaciji WhatsApp, ki potrjujejo, da je bilo sporočilo očitno prezrto, zdaj veljajo za enega najhujših izpadov v družbenih medijih, ki jih je treba prenašati. A čeprav se zdi, da je želja po takojšnjem odzivu na sporočila zelo razširjena, se hkrati povečuje tudi potreba po premišljeni uporabi tehnologije. To so nasprotujoči si interesi. Kako naj se naučimo razlikovati svoja življenja od obvestil, če ne moremo popustiti, ko naši prijatelji poskušajo storiti popolnoma enako?
Leta 2022 je bilo po podatkih raziskave Luise Zhou vsak dan poslanih povprečno 23 milijard sporočil, medtem ko se je dnevna količina sporočil, poslanih prek drugih aplikacij, kot sta Facebook Messenger in WhatsApp, nabrala na več kot 60 milijard (Text Request). Medtem je nedavna raziskava, ki jo je objavilo ameriško psihiatrično združenje, razkrila, da 39 odstotkov odraslih meni, da so bolj tesnobni kot lani, druga raziskava NCBI pa je pokazala, da se ljudje vsako leto počutijo bolj zasvojene s telefoni. Toda, ali je kaj od tega presenečenje, ko se od številnih med nami pričakuje, da v soboto zjutraj pustimo vse, da bi odgovorili na službeno elektronsko pošto, odgovorili na sporočilo na Instagramu v trenutku, ko smo ga prebrali, ali se odzvali na mem, ki ga je prijatelj poslal ob katerikoli nenavadni uri? "OMG, hahahahaha, to sem jaz!" besno tipkam nazaj z resnim obrazom in robotsko izpolnjujem svojo dolžnost virtualne prijateljice. Ta komunikacijska orodja so zasnovana tako, da so takojšnja, vendar jih je mogoče tudi zlahka prezreti in ignorirati. Na sporočila ne odgovorimo več ur ali dni, e-poštna sporočila ležijo v nabiralnikih tako dolgo, da se je "Opravičujem se za pozen odgovor" spremenilo iz iskrenega opravičila v običajno rutino.
Funkcije v aplikacijah, kot so potrdila o prebranem sporočilu in mehurčki, ki kažejo, da nekdo tipka, so nedvomno namenjene temu, da tehnologija posnema pogovor v realnem času. Toda zaradi ogromne količine sporočil, ki jih ljudje pošiljajo in prejemajo, ter neomejene dostopnosti, ki jo zdaj omogočajo pametni telefoni, si je treba zapomniti razliko med njima. Morda je v človeški naravi, da si želimo in pričakujemo takojšen odgovor – tako so v preteklosti vedno potekali pogovori –, vendar pa celodnevna prilepljenost na telefon, da bi to zagotovili, ni sprejemljiva rešitev.
Moje osebno odzivno okno se lahko raztegne od približno dveh minut do dveh tednov in dolgo sem si to razlagala kot svojo nezadostnost, da bi ostala na vrhu družbenih zahtev.
Nekajurni prisilni odklop od Facebooka, Instagrama in aplikacije WhatsApp v začetku leta mi je prinesel še kako dobrodošlo darilo, za katero nisem vedela, da ga potrebujem. Z mojimi družbenimi aplikacijami se je napreč poigral tako, da od takrat nisem več prejemala obvestil, ko mi je nekdo poslal sporočilo. Doživela sem resnično blaženo stanje, ko je moj telefon nemoteno spal na nočni omarici. Resda sem se vsak dan nekomu opravičevala, ker nisem prej odgovorila na sporočila, toda sem imela vsaj razumljiv izgovor. Pa še resničen! Ko sem jeseni končno zamenjala telefon, mi je bilo kar malo žal, ko so se z njim vrnila tudi neskončna obvestila in se je moj družbeni odklop zaključil. Toda če se skoraj vsi, ki jih poznam, počutijo popolnoma enako, ali ni to znak večje težave? Bolj se zavedam, koliko od nas pričakuje sodobno življenje, bolj verjamem, da bi morala biti potrpežljivost in razumevanje ljudi v našem življenju, ko za nekaj časa navidezno nismo na radarju, standardna, empatična praksa.
Ko je cingljanje mojega novega telefona te jeseni postalo premočno za moj razvajeni duh, sem se odločila, da se ne bom več počutila krive. Če bom prejela sporočilo, ko se bom ukvarjala s čim drugim ali ko bom preprosto želela biti sama, ne bom več odgovarjala polovičarsko samo zato, da bi se odzvala, ali pa si očitala, da sem počakala z odgovorom do takrat, ko bom praktično ali čustveno bolj razpoložljiva. Včasih želim prebrati celotno poglavje knjige ali pogledati celotno epizodo serije, ne da bi morala vsakih nekaj minut prekiniti, da bi odgovorila prijateljici, ki želi vedeti, ali naj kupi obleko, ki jo je pravkar videla v Zari. Ali pa samo lenariti, ne da bi nenehno dvigovala telefon in se prepričala, da nikogar ne razočaram, ker preprosto obstajam, ne da bi bila na voljo za klepet. Ali ne morem biti preprosto v miru?
Medtem ko se učimo krmariti po vedno bolj razširjenem družbenem svetu, v katerem živimo, menim, da se je pametno zavedati, da je vredno ponovno pridobiti pravi, pristni čas za samoto.
Uživanje v mirnih nedeljah, ki jih ne motijo zahteve sporočil, ne pomeni, da sem sebična, niti se tako ne bi smela počutiti. Sporočila bodo še vedno na voljo, ko se bom počutila bolj družabno, zato bi si do takrat rada pridržala pravico, da svoje klepete utišam, in enak privilegij omogočila tudi drugim. Če ne začnemo pisati pravil in na novo postavljati meja zdaj, kdaj jih bomo?
Fotografija: Profimedia
