V zakulisju: Pot na podeželje in moja ljuba omara (dnevnik art direktorice in tehnične urednice Anje)

Po 5 letih življenja v lepem, ravno prav majhnem stanovanju v prestolnici, sem se prejšnji vikend preselila. Na podeželje, seveda.

V zakulisju: Pot na podeželje in moja ljuba omara (dnevnik art direktorice in tehnične urednice Anje) - Foto: Osebni arhiv

Selitev je bila v planu že nekaj časa, a jo je pandemija še bolj osvetlila. Kot smo pisali že v Elle, nisem prva, v zadnjih letih so selitve iz velikih mest na podeželje postale prav pogoste.

Po celem letu v zaprti Ljubljani razen mestnega kolesa in sreče, da sem živela blizu Save, nisem kaj dosti pridobila, kljub temu, da ne morem oporekati lepoti naše prestolnice. Ves čas sem hrepenela po umirjenosti in bližini narave na podeželju, ko lahko le z nekaj koraki izgineš v svežino gozda in ko tvoj jutranji pogled pobožajo zeleni griči in meglice.

Pa pustimo na strani vse "zabavne stvari", ki pridejo v paketu s selitvijo, in se osredotočimo na tisto, kar mi je prineslo največ razmišljanja in razbijanja možganov. Moja ljuba omara.

Kolikokrat se mi je zgodilo, da sem pred pomembnim dogodkom, otvoritvijo razstave ali celo samo srečanjem s prijatelji stala pred omaro in se z grenkim priokusom počutila grozno glede svojih oblačil, da o valovih anksioznosti sploh ne govorimo. Na trenutke paralizirajoč občutek, da se mi ta večer ne bo uspelo obleči, povezan z vsesplošnimi občutki manjvrednosti (vem ja, nič kaj dobro). Moj mož je z začudenjem in skrbjo stal poleg mene in me tolažil, da sem lepa vedno in karkoli oblečem in da je pomembno samo, da se imam dobro, kamor sem namenjena. Ko mi je potem v zadnjem trenutku uspelo obleči nekaj klasičnega, po čemer vedno posežem in se v tem preverjeno dobro počutim, sem se vedno imela lepo in trenutki pred omaro so bili že zdavnaj pozabljeni.

Dokler nisem na youtube-u po spletu okoliščin naletela na video o organiziranju omare. Seveda sem vedela, da je to nekaj, kar ljudje počnejo, ampak do takrat se mi enostavno ni zdelo, da je to nekaj, s čimer bi se morala ukvarjati, še posebej pa mi ni bilo jasno, da zna biti to izvor mojih tegob. Povrhu vsega nisem minimalist, zakaj bi imela potem potrebo po pospravljanju (gah, pospravljanje), organiziranju in metanju oblačil stran. Po 15 minutah ogleda videa mi je postalo jasno, da je neorganizirana omara moj velik problem. Seveda sem v tem kontekstu potem pogledala še 10 drugih podobnih videov. Čisto vse, kar sem videla, mi sicer ni bilo zanimivo in tudi radikalno zmanjšanje garderobe ni ravno moja stvar, a vendar sem v predselitvene dneve vstopila z zanimivim pogledom in misijo.

Najbolj močan vpliv name je imela trditev, da je težava pri veliko ljudeh, ki imajo polne omare, ta, da prav zares nimajo ničesar za obleči. Da imajo zaradi prepolne omare kose oblačil, ki jim ne stojijo dobro in v katerih se slabo počutijo, kar posledično pomeni, da že vnaprej mislijo, da je njihov trud oblačenja nesmiseln. Da jim potem, ko organizirajo svojo omaro in se ločijo od kosov, ki jih ne nosijo, so v slabi formi ali jih ne marajo, ne ostane skoraj nič več oblačil. Ali je res mogoče, da je tako tudi pri meni?

Najprej Elle in kava, potem pa akcija.

Ko se seliš, si primoran zložiti vsa svoja oblačila iz omare in v škatle, kar pomeni, da v roke primeš vsako stvar, ki jo imaš v omari. Namesto, da sem jo samo prestavila v škatlo, sem vsako pogledala ali spada v kategorijo "nosim" ali pa morda "ne nosim, ker ne vem točno, kako kombinirati". (Da ne bo pomote, z mano so na vas šla tudi "slabša" oblačila za gozdna in vrtna opravila, ki bodo zdaj stalnica v mojem življenju). Vsa oblačila, ki so imela luknje ali madeže, sem zavrgla (količina nogavic in "majic za doma" z luknjami v moji omari je bila precejšnja), oblačila, ki mi nekako niso dobro stala ali mi niso bila prav, sem razdala med prijateljice, ki jih bodo z veseljem nosile. Kar pa je ostalo, sem predala dobrodelnim ustanovam. Količina stvari, od katerih sem se ločila, je bila tolikšna, da me je vmes zgrabila tudi čudna krivda, krivda zaradi količine stvari, od katerih se ločujem in koliko sem zanje zapravila (hitra moda, moj pogrom).

Končni rezultat je bil precej zanimiv. Ugotovila sem, da nosim pretežno podobne barve in podobne kose oblačil, da recimo obožujem črte (to sem vedela že prej). Pojavile so se tudi luknje v omari in to pri stvareh, za katere sem prepričana, da jih redno nosim in jih imam dovolj za svoje potrebe – bele majice in črne hlače (ena bela majica in ene črne hlače v celi omari). Popolno pomanjkanje! Organiziranje omare mi je pomagalo ugotoviti, česa naj zagotovo ne iščem naslednjič, ko bom pohajala po trgovinah in kaj bi z veseljem nosila. Napisala sem si tudi seznam oblačil (kvaliteten trenč, dobre črne kavbojke), ki si jih že dolgo želim, a zmeraj sproti kupim nekaj drugega namesto tega, kar mi zapolni željo po hitrem nakupovanju (dober dan, puloverji). Mogoče se moram začeti ukvarjati tudi s tem, kakšni so psihološki vzgibi za potrebo po nakupu, kadar si slabe ali pa zares dobre volje? Po navadi ti nakupi niso najboljši, ker so narejeni na hitro.

Končni rezultat je svoje naredil tudi pri količini škatel, ki jih ni bilo potrebno spakirati in nositi iz 5 nadstropja. Predvsem pa so moji selitveni tedni potekali v duhu pomirjenosti in poznavanja svoje omare in svojega stila. Čudežno so izginile tudi vse skrbi glede oblačenja. Mogoče tudi zato, ker ni nobenih dogodkov, za katere bi se morala urediti?

Me prav zanima, ali me bo tole organiziranje omare držalo tudi naslednjih 5 let?

Fotografije: Osebni arhiv

Preberite še: V zakulisju: Nov svet – novo življenje (dnevnik izvršne urednice Katje)

Priporočamo tudi: V zakulisju: Študij mode v Londonu je bila moja najboljša odločitev (dnevnik modne novinarke Ine)

Najbolj brano