Elle intervju s Tino Maze: "Pomembno za zunanjo lepoto je, kako skrbiš zase navznoter"

A Tina ni le velika smučarka, je tudi velika ženska, ki svojo nežnost in občutljivost zavzeto brani, čeprav je njena energija trdnejša od diamanta. Je dragocena športnica, v katero verjame neskončno ljudi, in lepotica, ki je osvojila marsikatero srce oboževalcev pa tudi blagovnih znamk, ki jih zastopa. In ne nazadnje v njej bije srce, ki je čisto in otroško iskreno in ki ga je narahlo odprla tudi za našo revijo. Nikoli ne bom pozabila, kako čudovita je bila z vsemi nami, ki smo od nje želeli besed, nasmehov, skupnih fotografij in avtogramov. Tina, spet si zmagala!

Kako se počutite kot najbolj priljubljena Slovenka, ki je nenehno pod nadzorom javnosti?

Ko je vsega preveč, se najraje skrijem ali zaprem vas, kar pa ni zmeraj dobro. Moj obrambni sistem je tak­šen, da se zaprem, pač nisem dostopna. Zavedam se, da so ti trenutki minljivi, zato si nekako ne delam velikih ali prevelikih preglavic s tem, ko kaj ne gre.

Kje takrat najdete svoje zavetje pred svetom?

V sebi, v tišini, v samoti in med tistimi ljudmi, ki razumejo mojo situacijo – takrat se lahko razgovorim. Andrei je moj umik težko sprejeti, ker je ekstrovertiran tip, jaz pa imam trenutke, ko težave raje predelam sama, kot da se o njih pogovarjam, predvsem z moškimi, ki včasih ne razumejo ženskih problemov.

Takrat verjetno pride na vrsto mama, na katero ste zelo navezani?

Nisem takšna, da bi jo klicala zmeraj, ko gre kaj narobe, to poskušam rešiti s svojo ekipo, z ljudmi, ki jih imam takrat ob sebi, sicer pa ji zaupam najbolj na svetu. Nisva veliko skupaj, ampak mama je le mama.

Nekoč ste izjavili, da ste vedno to, kar ste, da si nikoli ne izmišljujete in da je vaša podoba enaka podobi, ki jo kažete v medijih. Bi vam bilo lažje, če bi gojili določen imidž, kot na primer Lindsey Vonn, ki ima ne glede na okoliščine vedno širok ameriški nasmeh na obrazu?

No, saj ona to tudi je, saj ne gradi nekega lažnega mnenja o sebi. Pač zna skrivati čustva. Seveda se zaveda, da moraš biti pred novinarji nasmejan, in to ji gre zelo dobro od rok. Bolje se zna obnašati kot jaz (smeh), verjamem pa, da ima tudi ona svoje stiske, ki jih pokaže le na samem. Sicer pa menim, da imajo ljudje vseeno radi iskrenost, tudi če ne gre za popolnost, ampak da pokažeš čustva, čeprav v tistem trenutku mogoče izpadeš slabo.

Kaj je odločilo, da je iz deklice, ki je pridno plesala, vadila klavir in trenirala smučanje, zrasla vrhunska športnica, in ne vrhunska plesalka?

Kaj je odločilo? Preprosto sem bolje smučala kot plesala oziroma mi je bilo smučanje bolj všeč, ker smo ogromno potovali.

Katera vaša značajska lastnost vam je najbolj pomagala do uspeha?

Perfekcionizem. Vedno sem hotela biti pridna, da so bili drugi zadovoljni z mano. Želela sem se dokazovati.

Biti najboljša, in ne druga?

Ja, to.

Bi se opisali kot racionalno in čustveno uravnoteženo?

Tako se mi zdi, ja.

Kdaj pa se je zgodil ta miselni prestop v smučanju, da drugo mesto ni bilo več dovolj za vas? Kdaj je dozorela želja, potreba po zmagi?

Tisto leto, ko sem bila druga, za Lindsey, ki je dosegla skoraj 2000 točk, jaz pa sem bila ves čas druga in nisem razumela, zakaj je tako, kaj ne gre ... Potem sem začela razmišljati, da goji ona bolj zmagovalno miselnost kot jaz in sem se začela bolj ukvarjati s sabo, zanimalo me je zgolj in samo prvo mesto. Nič čudnega, da sem v nasled­nji sezoni zmagala 11-krat! Je pa tako, kot na primer napišejo v resničnostnih šovih: »Don't do this at home, because ...« (v prevodu: Ne delajte tega doma, ker ...) Moraš imeti bazo, da ta proces razumeš, tega ne moreš storiti čez noč.

Kdo vam je najbolj pomagal pri tem, da ste lahko usvojili zmagovalni način razmišljanja?

Andrea, zagotovo! Tisto leto, ko sem hotela nehati, me je on v bistvu prepričal, naj vztrajam, upal se je spustiti v to z mano, skupaj sva si upala. Ko se ena oseba tako preda stvari, ki sem jo želela uresničiti jaz, si želiš vse vrniti nazaj – njemu, nam ... Vedno sem bila tudi jaz pripravljena storiti vse, le s takšno izjemno energijo pa sem bila lahko tako zelo uspešna.

Ste vraževerni? Imate kakšen ritual, ki ga uporabljate pred tekmami ali nasploh?

Ja, kar, no ... Težava je, da imam svoje navade, v katere verjamem, in karkoli se zgodi v nasprotju z njimi, me zmoti. Ne vem, ali je to ravno vraževernost, ampak so spremembe in so nepričakovane situacije, ki jih ne obvladaš, in tukaj lahko vidim povezavo z rituali.

V smučanju sodite v vrh, v medijih o vas pišejo kot o najlepši smučarki, na nekem portalu ste bili celo izbrani za najlepšo Slovenko. Kaj pa je za vas lepota?

Lepota je po mojem to, da se dobro počutiš v tem, kar si, ker jo le tako lahko izraziš. (smeh) Lepota je tudi to, da se znaš iz sebe malo ponorčevati, to se mi zdi zelo pomembno. Če nisi popoln in se znaš iz tega 'delati norca', je vse skupaj lepše. No, to je lepota! Potem je lepše vse sprejemati in lepše tako živeti.

Kakšen odnos pa imate do mode? Časa zanjo ravno nimate, a je videti, da jo imate radi?

Rada sem preprosta, ne maram komplicirati. Včasih se rada zelo uredim, ker med sezono res nimam časa za modo, saj smo preveč zasičeni z drugimi rečmi, zato zdaj spomladi uživam, ko lahko izbiram med vso garderobo, ki jo imam doma. Pogosto je celo ne potrebujem toliko, a zdaj imam vsaj čas, da se malce lepše ali malce drugače oblečem kot takrat, ko sem na poti z ekipo. Težko bi se odločila, kaj mi je najbolj všeč, odvisno od priložnosti in seveda časa.

Kaj bo prišlo na vrsto v letošnjem poletju?

Zelo so mi všeč obleke v eni barvi, čisto preproste. Mogoče so mi ravno barve zdaj posebej pri srcu.

Katere druge svoje čare radi poudarite? Meni so na primer strašno všeč vaši lasje ...

Hvala, meni tudi! Lasje so zelo pomembni in sem zelo ponosna nanje! Poleg tega rada poudarim oči, usta najraje pustim nevtralna. Sploh oči imamo v družini lepe – mama, jaz in moja sestra. Pa obrvi. Nimam se kaj pritoževati, kar se tega tiče. Mislim pa, da je skoraj vse to tudi posledica tega, kako živiš: prehrana, gibanje oziroma šport, stres ... Na nohtih takoj vidim, če se ne prehranjujem pravilno, ker se mi začnejo lomiti, ko sem zdrava in v formi, pa je vse lepo. Pomembno za zunanjo lepoto je, kako skrbiš zase navznoter.

Imate modno ikono?

Ne. V bistvu se je težko primerjati z modnimi ikonami, ki jih časopisi in televizija res naredijo lepe in popolne. Meni je všeč umetnost, ne glede na to, kje je. Ali je v modi, glasbi, smučanju ... To, da so stvari posebne, no. Pri vsaki stvari mi je všeč tudi, da je minimalistična.

Pri vas moda in lepota in šport hodijo kar z roko v roki. Ustvarili ste si lepo vzporedno kariero, kako se ob tem počutite?

Vse te vzporedne stvari so v resnici moje, tako jih čutim in tako delam z njimi. Pri smučanju je za našo 'vidnost' veliko naredila tudi Lindsey, prej se nobena smučarka ni prav rada izpostavljala tudi kot ženska. Pa saj ni čudno, smučarsko okolje res ni takšno, da bi se obul v petke in se postavil na ogled.

Meni je všeč, da se je treba prilagajati ambientu. V Gorici je na primer čisto drugače kot v Črni. Če bi si v Črni nataknila petke, bi bila videti smešno, če to storim v Gorici, pa je to čisto običajno za tisto okolje. Prilagajanje okolju in priložnosti ima svoj čar. Sicer pa se kot fotomodel počutim super! To je tista druga plat medalje, kot sem vam rekla, ki je premalo poudarjena. Vedno se vidi samo sprednjo plat, čeprav je tudi zadnja pomembna.

Omenili ste Gorico in Črno, med katerima ste razpeti, ko ste doma. Vas v Črni še čaka vaša otroška soba?

Ja, ja ... seveda. To je odličen občutek. Črna je res krasen kraj, ko se hočem umakniti in se spočiti. Ljudje me poznajo in tam sem res doma, domače se počutim. Mogoče predvsem zato, ker me ljudje drugače sprejemajo, ker me poznajo in se o meni verjetno govori vsak dan: vsak me omeni, ker sem medijsko izpostavljena in ima to v Črni svoje posledice, saj sem tudi njihova in zato še bolj zanimiva. In potem, ko pridem domov, se mi zdi, da so tako ali tako že prej vsi vse izvedeli vse, zato ne morem ničesar prikrivati, kar je sproščujoče. Poleg tega pa tudi jaz vem za vse, kar se dogaja v Črni, kar je tudi prav fino. (smeh)

Je težko biti v odnosu s trenerjem in hkrati delati z njim? Kako ločita zasebno in poslovno?

Oh, ne vem, tudi sama si velikokrat postavim to vprašanje.

Je vajin športno-intimni odnos naporen?

Zakaj bi sploh moralo biti vedno naporno? Seveda je na trenutke, ampak ko vidiš težave, ki jih imajo drugi ljudje, in kakšna življenja živijo, ko se umiriš in daš vse skupaj na tehtnico, vidiš, kaj imaš. Vesela sem, da imam vse to in da lahko to delo opravljam! Morda ljudje dobijo občutek, da je naporno zaradi določenih trenutkov v športu, in letošnja sezona je bila res težka, a to ni odločilno.

Danes sem opazila, da se vam na obrazu vidi, kaj se dogaja z vama, čeprav sta lahko navzven zelo zadržana. Zrak okoli vaju pa je tako napet in poln energije, da bi ga lahko z nožem rezal ...

(smeh) To je res. Midva sva takšna, da se lahko vse prebere. Če naju že vi preberete, potem si lahko predstavljate, kako je moji mami, ki me še bolj pozna. Kar naprej sva na televiziji, vedno te lahko ujamejo, to je težko. Težava je tudi, da so vsi tam, ko prideš v cilj, takrat te posnamejo, čez dve uri, ko vse mine, pa ni nikogar več nikjer in se nekatere pomembne stvari izgubijo v informacijah, ki si jih povedal na začetku. To ni pošteno do ljudi in tistih, ki to spremljajo, saj si lahko ustvarijo napačno podobo o meni in o naju z Andreo.

Zelo zoprn občutek.

Ja, saj pravim, zaradi tega včasih prejmem kakšen klic, predvsem od domačih, ki me poznajo in ne morejo videti celotne slike. Mogoče to res ne zanima vsakogar, ampak če pomislim na svojo mamo, ki se zaradi tega žre, pa mi ni vseeno.

Ko se vama z Andreo zalomi, kdo hitreje rešuje težave?

Andrea je tak, da rad stvari takoj reši, jaz pa jih ne morem, ker je preveč ... Preveč vre v meni, moram se najprej umiriti, da grem lahko naprej, sicer začnem jokati, tega pa nočem, ker ne maram, da me takšno vidijo drugi.

Ampak tukaj, na fotografiranju, je videti, da ima Andrea velik smisel za humor?

Zelo je v redu. Ko nisva v športu, je to čisto nekaj drugega, zelo uživava.

Kdo pa nosi hlače?

Ne vem ... (smeh) Če bi spraševali oba, bi dobili različne odgovore. Jaz bi zase rekla, da se trudim biti na istem nivoju, zanj ne bom govorila ... Mislim, da tega ne moreš niti primerjati, saj nima smisla, sva si pač različna. V določenih stvareh sva oba velika perfekcionista: ko se nečesa lotiva, hočeva tisto izpeljati popolno, sicer se tega raje ne greva, no, v tem sva si pa podobna. Drugače pa je Andrea dosti bolj pozitiven kot jaz, ki včasih vse vidim negativno.

Mogoče je to slovenski melanholičen temperament?

Saj zato mi moja ekipa toliko pomeni, ker so res ... Ne vem, znajo se šaliti na svoj račun, bolj so sproščeni, kar ni nič narobe.

Samo ta igra je vseeno odvisna od vas ...

Ja, športnik potrebuje takšno vzdušje, ker – jaz priznam, da sem negativna, včasih preveč. In če bi imela še okoli sebe negativce, mi ne bi nikoli uspelo. Tisti, ki je vodja, kar Andrea je, ker je že od malega ustvarjen za to, mora imeti neko pozitivnost, da z lahkoto slediš njegovim idejam.

Ste kdaj ljubosumni?

Ja ...

Romantični?

Eeee ...

Kdo od vaju je bolj?

Jaz! Jaz bi rada, da bi bilo več tega.

Zadnje čase poudarjate, da se zelo veselite tudi vloge mame?

Za žensko se mi zdi, da je ta vloga tista živalska, prirojena, nagonska – vsaj jaz jo tako čutim in sem jo vedno čutila. Seveda pa vsaka stvar ob svojem času.

Brez česa v življenju ne morete? Kaj je tisto, kar mora biti stalnica?

Določena varnost, ki si jo ustvariš z leti dela, varno okolje, ljudje, ki jim lahko zaupaš. Mislim, da je to najboljše. Nekatere reči se spreminjajo v življenju, imeti ob sebi ljudi, ki so vedno tam, ne glede na to, kaj se ti zgodi ali ne zgodi, no, to se mi pa zdi najpomembneje. In to sta moja družina in Andrea – to je tisto, kar mi daje zavetje. Karkoli bo, veš, da so tam.

Mogoče že veste, katera bo prva stvar, ki jo boste počeli, ko boste končali smučarsko kariero?

Imam ideje, kako in kaj, mogoče je zdaj še malo prezgodaj govoriti o tem. Vedno rečem – ena stvar za drugo. Zdaj je pred mano ta sezona, s katero se ukvarjamo. Zdaj sem tako obremenjena s temi stvarmi, da je razmišljati, kaj bo v prihodnosti, še pretežko. Tako da ... bo, kar bo.

Kaj bi danes rekli otroku, ki šele začenja svojo pot, kot ste jo vi pred leti.

Odvisno, koliko bi bil star.

No, vas so na smuči postavili pri treh letih, trenirali ste vse osnovnošolsko obdobje ...

To ni resno obdobje. Resno se šport začne, ko oziroma če treniraš še pri 23 letih – če si res dober in imaš talent, pa dobiš resne priložnosti pri petnajstih, kot se je zgodilo meni. Veliko je odvisno od tega, v kakšnem okolju si ... Mislim, da so meni rekli, da če bom dobra, bo za vse poskrbljeno.

Ali živite svoje sanje? Ste jim vsaj blizu?

Precej, ja, zelo blizu sem svojim sanjam. Mislim, da tudi zaradi vsega, kar sem v zadnjih letih dosegla v športu ... Živim za to, delam za to, drugi delajo za to, vlagam v to ... Zdaj lahko mirno rečem, da sem s to olimpijado naredila vse, zaokrožila svoj športni cikel. Nihče mi ne more ničesar očitati, pa tudi če gre naslednjo sezono vse narobe! Kolajne so moje, zdaj gre pač samo za užitek!

Pa tudi glasbe niste pozabili, še vedno je del vašega življenja, posneli ste pesem in videospot ...

V glasbi sem vedno uživala. Ko plešem, ko se nekako vživim v muziko, to je res sprostitev zame. Vedno je bila del mene, le da sem zdaj imela še priložnost narediti pesem, malo za šalo in malo zares. Izpadlo je dobro, tako da smo vsi navdušeni in zadovoljni.

Boste šli še naprej?

Evo, zdaj pa še vi! (smeh) Prav zdaj se pogovarjamo, če bi naredili še kaj, ampak za zdaj še nimam nobenih načrtov, čeprav me vsi sprašujejo, kaj bo. Bomo videli!

Pripravila: Katja Golob