Veliko je takih, ki sanjajo o letenju, malo pa tistih, ki to uresničijo. Ivu Boscarolu je to uspelo v vseh pogledih, ob tem pa nikoli ni pozabil na sočloveka.
Borut Pahor je tokrat v zares navdihujočem pogovoru Mastercard podkast navdiha gostil uspešnega podjetnika, mednarodnega inovatorja, prejemnika številnih nagrad in prestižnih priznanj, neustrašnega vizionarja, ki premika meje zgodovine letalstva in hkrati navdihuje s svojo dobrodelnostjo, pa tudi ekonomista in fotografa – Iva Boscarola.
Pred dvema desetletjema in pol, ko se o podnebnih spremembah v javnosti še ni govorilo, je on videl, česar drugi (še) niso, in že razmišljal o elektriki kot gonilni sili. Na Pahorjevo vprašanje, kako to, da vidi, česar drugi ne, simpatično odgovori: "Jaz zelo malo spim, tako da moram sanjati z odprtimi očmi."
Ko je sodelavcem predstavil idejo o električnem letalu, ga niso jemali resno.
Večino življenja je posvetil letalstvu. Takemu, ki ne obremenjuje tistih, ki so na zemlji, in zadovolji tiste, ki potrebujejo potovanje. Prešinilo ga, ko je kot modelar spuščal modelčke in ko so na trg začeli prihajati električni motorčki zanje. Takrat, to je bilo pred 25 leti, je rekel svoji mali ekipi: "Pojdimo v to smer, dajmo narediti električno letalo." Niso prav dobro razumeli, o čem govori, malo so se mu smejali.
A Ivo Boscarol je tiste vrste človek, ki gre za svojo idejo, v katero verjame, vse do konca, ne glede na okolico, ki bi ga morda želela ustaviti ali prepričati drugače: "Če je človek prepričan, potem lahko prepriča druge. Če ni, jih ne more. In običajno sem prepričan o svojih idejah, zato mi vedno uspe."
Staršem povzročal sive lase
Talent, poslovna izobrazba (študiral je ekonomijo) in inženirsko znanje so se pri Ivu Boscarolu povezali v krasno zgodbo, za vse to pa se sam v prvi vrsti zahvali čudovitim staršem in spodbudnemu okolju, v katerem je odraščal – v naravi, bližini gozda, nad njegovo glavo so pristajala letala, hkrati je hvaležen tudi nekaterim srednješolskim učiteljem.
Z mamine strani je dobil finančne gene (bila je financerka), z očetove pa tehnično znanje. Zelo sta ga spodbujala, čeprav jima je povzročil kar nekaj sivih las. Pravi, da ne bo nikoli pozabil stavka, s katerim se je njegova mama vedno znova vrnila z roditeljskega sestanka: "A ne moreš biti tak, kot so vsi drugi?"
Večino življenje je posvetil letalstvu, njegova manj znana strast pa je fotografija.
V času 'beatlov' je imel kot eden prvih dolge lase, kar ni ugajalo ne njegovi mami, še manj pa gimnazijski ravnateljici, ki mu je celo želela plačati frizerja. A spomin na gimnazijo mu prikliče tudi spomin na prof. Tomažiča. Ta ga je vpeljal v fotografijo, ki je Iva Boscarola povsem prevzela. Pravi, da bistveno bolj kot pozneje letala. Celo tako, da je želel fotografijo študirati v Benetkah, pa staršev – tedaj že starejših – ni želel pustiti samih. V Ljubljani je študiral ekonomijo, a kar nekaj let živel od fotografije, kar je njegova malce bolj skrita plat. "S Tomažem Domiceljem sva hodila po koncertih po Evropi. On je pisal, jaz sem fotografiral," pripoveduje.
Na skrivaj letel nad domačo hišo
Ob tem je vedno sanjal, da bo letel, a mu doma tega niso pustili. V njegovem stilu to ni bila ovira, ampak je hitro malo 'priredil' vsakodnevne izlete na ajdovsko kopališče. Pa se je nekega dne doma izdal, ko je radovedno vprašal, kdo je bil na njihovem dvorišču z zelenim avtom. Z bazena se dvorišče ne vidi, z zraka pač. Nad tem, da je na skrivaj hodil na tečaj za jadralno padalo, oče ni bil navdušen, a hkrati mu ni preprečeval tistega, kar ga veseli …
Veselilo ga je tako, da se je učil in študiral, uči se še danes, to je njegov hobi. Tako so začeli nastajati prvi motorni zmaji, najprej za lastno uporabo, pa za prijatelje in za njihove prijatelje. Počasi je majhna obrt rasla, je bila pa v tistem času še prepovedana, temu so rekli alternativno letenje (Ivo Boscarol bo za vedno zapisan v zgodovino kot pionir alternativnega letalstva doma in širše).
Ko je preletaval večerno nebo, so Ajdovci radi rekli: "Ivovi netopirji spet letijo."
Leteli so lahko samo na večernem nebu, podnevi nikakor. "Upravnik je rekel: 'Ti se lahko s tem ubiješ, ampak jaz ne bom kriv. Ko zaklenem hangar, lahko letiš'," se spominja Boscarol. Ko so tako preletavali večerno nebo, so Ajdovci začeli govoriti, da spet letijo Ivovi netopirji. Od tod je Pipistrel dobil ime (beseda z malo drugačnim zapisom v italijanščini in latinščini pomeni netopir).
Želel je, da ime podjetja nekaj pomeni v italijanščini, saj je vedel, da bo balkanski trg premajhen, prva država zunaj Jugoslavije pa je bila Italija. S kar nekaj vztrajnosti in preplezanih ovir je Ivo Boscarol z ekipo treh ljudi postal prvi zasebni proizvajalec zrakoplovov na področju tedanjega Balkana.
S pol letala na največji sejem
Od zmaja do letala se zdi dolga pot, a Ivo Boscarol pravi, da se je zgodila povsem spontano. "V 90. letih se je zmajarstvo počasi začelo umirjati, ker je bila sezona, ko si lahko letel z zmajem, kratka. Letenje z zmajem je krasno, to je letenje, ki da človeku res najbližji občutek letenja," pripoveduje. A vedno aktivneje se je zaradi kratke sezone začelo razmišljati o letalni napravi, podobni letalu, v kategoriji 450 kilogramov, ki ima zaprto kabino in krila.
Na sejem so odšli s trupom in pol krila, da vidijo, ali sploh je trg za takšno letalo.
Ker česa takega na svetu še ni bilo in ker niti niso vedeli, ali obstaja trg za to, so v Pipistrelu naredili trup in polovico krila, napisali karakteristike in odšli na največji evropski sejem. Rezultat? 64 fiksnih naročil po okoli 5.000 tedanjih mark. Ljudje so bili pripravljeni čakati pet let na to letalo, ki je spremenilo ultralahko kategorijo.
Lahko je letelo na tisoče kilometrov daleč, nekaj tisoč metrov visoko, več kot 200 kilometrov na uro, a je še vedno pristalo na manj kot 100 metrih. "Najpomembnejše pa je bilo to, da je to letalo potrebovalo izredno malo energije, kar je bila osnova tudi za električni pogon," pripoveduje Boscarol, ki ga je od nekdaj privlačila estetika.
To je povsem očitno na Pipistrelovih letalih, ki niso samo funkcionalna, ampak tudi estetsko dovršena, njihovo obliko Boscarol opiše kot poezijo. Ob tem Borut Pahor omeni Steva Jobsa, s katerim se Boscarol sicer ni nikoli srečal, imata pa precej vzporednic. "Tudi on je bil garač, tudi on je bil prepričan o sebi. Bil je zelo realen. Če hočete danes nekaj spreminjati ali pa drugače razmišljati, morate imeti glavo zelo nad oblaki, ampak vsaj eno nogo trdno na tleh," pravi.
Tretji mejnik v zgodovini letalstva je slovenski
V svojem življenju je Ivo Boscarol razvil ogromno stvari. Pravi, da je moral vedno od svojih inovacij tudi (pre)živeti, saj ni imel milijonov, ki so jih imela velika podjetja samo za razvoj, če pa slučajno ni šlo, so projekt pospravili v predal. A nikoli ni razvil ničesar na zalogo, ampak se je vedno fokusiral na tisto, kar je na trgu manjkalo. Ko so se pojavile prve litij-polimer baterije in motorji na drugačnih osnovah, je zaznal pravi trenutek, da se da narediti tiho letalo brez emisij.
Razvil je veliko stvari, a nikoli ničesar na zalogo.
Vso energijo in ves denar ("tistega, ki smo ga imeli in ki ga nismo imeli," pravi) je vložil v to, čemur se danes reče 3. mejnik v zgodovini letalstva. "Samo trije mejniki so v letalstvu. Leto 1927, ko so Američani certificirali letalo na vatni pogon za prevoz potnikov v letalskem prometu. Leto 1953, ko so Angleži certificirali reaktivni motor. Potem skoraj 60 let ni bilo mejnika v letalstvu, do 6. junija 2020, ko je Pipistrel certificiral električno letalo, hkrati pa tudi električni pogon in električne baterije. Tega Slovencem nihče več ne more vzeti," pravi Ivo Boscarol in doda, da se je v tistem trenutku odprla Pandorina skrinjica, ki omogoča tiho letenje brez emisij, s tem pa so bili postavljeni temelji za letalstvo za naslednja desetletja ali še dlje. Pipistrel je to letalo certificiral pred štirimi leti in do danes ostaja edino na svetu.
Največji uspeh prinesel korenite spremembe
Ta dogodek pa je prinesel tudi popolnoma nov veter v jadra ajdovskega Pipistrela. "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno," pripoveduje iskreno. Ko je 6. junija 2020 Evropska varnostna agencija v svet poslala informacijo, da je Pipistrel certificiral baterije, pogon in letalo, je završalo, in vsi tisti, ki so se s tem že ukvarjali, vendar obupali, so začeli vlagati stotine milijonov, tudi milijarde v to področje.
Ivo Boscarol je takrat vedel, da so na prelomnici, in kljub čustveni navezanosti na podjetje se je zavedal, da imajo samo dve možnosti: "Ali Pipistrela čez nekaj let ne bo več, ker enostavno ne bo mogel dobro konkurirati, ali pa ga moram zelo dobro poročiti z nekom – ne s skladom, ampak z nekom iz svoje industrije, ki ga dobro poznam," pripoveduje Ivo Boscarol, ki se je takrat odločil za ameriško družbo Textron.
Ivo Boscarol pravi, da ima od nekdaj ob sebi čudovito ekipo.
Zanje zato, ker so pokazali interes, ker jih ni zanimala možnost, da bi podjetje zaprli, ker so obljubili (in to tudi podpisali), da nihče od zaposlenih ne bo izgubil službe, da bodo vsi (tudi vodilni) ohranili svoje položaje, da bosta proizvodnja in razvoj ostala v Sloveniji. "O sami kupnini smo se zelo malo pogovarjali," pravi Boscarol, ki je zelo zadovoljen, da gre znamka naprej, danes je po dveh letih Pipistrel že dvakrat večji. Trenutno tam nastaja 19-sedežno letalo, ki je pravzaprav že letalo za javni prevoz potnikov na tisoč in več kilometrih.
Ljudje, ki spreminjajo zgodovino
Ivu Boscarolu so bili vedno pomembni ljudje, ki so ga obkrožali. Pravi, da je imel vedno najboljšo ekipo, še danes jo ima. Ko je pred dvema letoma zapustil Pipistrel, je imelo podjetje 230 zaposlenih in na prste dveh rok lahko prešteje tiste, ki so podjetje zapustili. "Ekipa je pomembna, pomembno je, kako jo motiviraš, ni plača edina osnova," pravi. In še: "Za tisto, česar nisem znal, sem vedno dobil ekipo in jo znal motivirati. Da so videli cilj, in če danes nekomu obljubiš, bomo spremenili zgodovino, spremenili letalstvo, potem niti plača ni toliko pomembna." Pipistrelove pogodbe niso poznale konkurenčne klavzule, pa jim znanje nikoli ni ušlo ven, niso pa tamkajšnji zaposleni poznali niti nadur (bile so prepovedane z odlokom). Boscarol je želel spočite zaposlene. Želel je, da gredo ob treh popoldne domov in imajo čas za sprostitev. Ni si dovolil nezadovoljnih zaposlenih in uspeh je tudi posledica tega.
Varčuj z denarjem, ko ga imaš
"Od kod ti talent, da si znal tako dobro odmerjati poslovne ambicije, ne premalo, toda tudi ne preveč …," ga ob tem vpraša Borut Pahor. Odgovor je zgovoren: "Meni so starši vedno rekli, da moram varčevati denar, ko ga imam, ne ko ga nimam." Od nekdaj ga spremlja strah pred zadolževanjem, zato so se vedno zadolževali toliko, da so bili povsem prepričani, da lahko vrnejo. Pipistrel je eno redkih podjetij, ki v 35 letih nikdar ni poslovalo z izgubo. Pa ne samo to, vsako leto je bilo boljše od prejšnjega.
Danes Ivo Boscarol ogromno daruje, največ za javno dobro.
Ivo Boscarol pravi, da v življenju ni delal ničesar zaradi denarja. Če ne vidi motivacije in nekega užitka, v določeno stvar ne gre. Tako je tudi danes, ko investira v številne start upe, snuje nove projekte in zelo veliko vrača družbi. "Čeprav ji nisi bil na neki način ničesar dolžan. Vedno poveš, da si se šolal, da si dobil izobrazbo, da si dobil medicinsko in drugo oskrbo. Nisi nič dolžan, ampak ogromno daruješ," ga nagovori Borut Pahor.
Njegov gost odgovori, da ne bi bil nikoli tako uspešen, če ne bi vsak izmed Slovencev skozi razpise prispeval za to. V 30 letih je Pipistrel prejel šest milijonov javnega denarja. "In potem sem rekel tako – če sem dobil šest milijonov, jih petkrat vračam, zato sem dal 30 milijonov za javno dobro, da bo država vedela, da se da zelo dobro naložiti denar v gospodarstvo." Ker je zelo velik zagovornik javnega zdravstva, je večino namenil prav temu področju, vse njegove donacije pa so širšega značaja, da ima od tega korist čim več ljudi. Ivo Boscarol, velik v vseh pogledih.
Novo na Metroplay: “Hočemo to popolnost in kupili bomo vse” | Vesna Milek, Elle ženska 2024