Ne vem, zakaj sem mislila, da je dlje. Ali da je rezerviran le za decembrski konec tedna, ko je mesto poseljeno s prazničnimi sejmi. Ali da sem v njem že videla vse, kar običajni turist mora videti. Avstrijska prestolnica ponuja še toliko vsega onkraj Klimta, sacher torte s kepico smetane in novoletnega koncerta dunajskih filharmonikov. Pa čeprav so vsi ti vredni ogleda, pokušnje in obiska. Pustite se navdušiti malce drugačni pripovedi iz prestolnice naših severnih sosedov.
P. S. Kar naenkrat bodo dokumentarci o njej, ki se na televiziji vrtijo vsako drugo nedeljo po kosilu, dobili povsem nov pomen.
Življenje, kot ga pozna gospoda
Verjetno smo ob brskanju za potencialnimi nastanitvami v kateri od evropskih prestolnic že vsi kdaj izustili, da ni tako pomembno, kje spimo, ker bomo tako ali tako večino dneva zunaj. O, kako zelo po koncu tedna, preživetem v hotelu Imperial, vzamem to nazaj, črko za črko. Prav bivanje v tem kulturnem biseru mi je namreč pokazalo, da je lahko nadstandarna nastanitev, če je ta polna zgodovine in s tem osupljivih zgodb o vseh, ki so prestopili njen prag, razlog za obisk določenega mesta, medtem ko je vse drugo le še dodatni plus. No, Dunaj ima plusov res veliko, vendar dejstvo, da je ta kultni hotel sam po sebi svetovna znamenitost, vredna ogleda, ostaja. Za začetek o tem dobro priča dejstvo, da je znamenitega režiserja Wesa Andersona za lik portirja Monsieurja Gustava v filmu The Grand Budapest Hotel navdihnil prav Michael Moser, glavni Concierge Imperiala s stažem 31 let. Tudi vse druge morebitne scenske in vsebinske podobnosti v filmu niso naključje.
Časovni stroj
Petzvezdični superior hotel v središču Dunaja na znamenitem bulvarju 'Ringstrasse', je lani nanizal 150. letnico obstoja. Prvotno je bil zamišljen kot palača, ki jo je vojvoda Filip Wurttemberški leta 1863 dal zgraditi v znak ljubezni do svoje žene, nadvojvodinje Marije Terezije. Okoli stavbe so nato več let potekala gradbena dela, saj je imel cesar Franc Jožef I. vizijo, da njeno okolico spremeni v Elizejske poljane 2.0. Ker je zakonca kmalu začel motiti hrup zaradi omenjenih del, sta se preselila, njuna veličastna zasebna palača pa je bila spremenjena v luksuzni hotel, leta 1873 odprt za ikonično svetovno razstavo. Hotel Imperial je tako postal najelegantnejši hotel v Evropi, v prvih tednih njegovega delovanja pa so se tu zadrževali cesarji, kralji in kraljice ter državni kanclerji kot tudi znane osebnosti.
Im … presiven … perial!
Njegov značilni slog je zaslužen, da človek znotraj Imperialovih sten doživi Dunaj bolj, kot bi ga na njegovih ulicah, saj gre za veličastno spojino tradicije, kulture in čistega razkošja, kakor so ga včasih poznali le najvišji sloji. Vsak detajl je z razlogom na svojem mestu: od stenskih štukatur, draperij in kristalnih lestencev, večjih od življenja samega, ličnih portretov Sisi, Marije Terezije ter drugih veljakov tistega časa, do razkošnih blazin z visečimi cofki. Osnova ambienta so več metrov visoki stropi, tapecirane in marmorne stene, pozlačeno rustikalno pohištvo ter parket ribja kost, katerega škripanje poboža človekov ego, medtem ko na njem počivajo preproge, ki zadenejo esenco mesta. Po prvi nočitvi v eni izmed največjih suit, kjer je že sprehod od toalete do daljinca pohod, sem zjutraj sumničavo odprla eno oko in se prvič v življenju zbudila v sanje. Razkošen lestenec v sobani je bil še vedno tam in moj še več kot celih 24 ur. Beseda soba bi bila zanjo preprosto žalitev.
Človek bi se tega pogleda lahko hitro navadil, tako kot puhastih copat in sporočilc »Sladko sanjaj« na vzglavniku pred spanjem v spremstvu znamenite hotelske tortice in lične vode, ki skrbi »da ne bi ponoči slučajno trpeli za znaki dehidracije«. Eden od posadke paradnih konjev v hotelu je namreč brezhibni servis. O tem govori tudi dejstvo, da me je ob prihodu poleg PR & Marketing asistentke, Sarah Collin z najpristnejšim nasmehom pričakal tudi generalni direktor hotela, Mario Habicher. Za nekaj ur sem stopila v film Princeskin dnevnik, pri tem pa se je moja trenirka v kovčku nenadoma zazdela preprosto neokusna – spakirati bi morala baročno obleko in krinolino.
»Po prvi nočitvi v eni izmed največjih suit, kjer je že sprehod od toalete do daljinca pohod, sem zjutraj sumničavo odprla eno oko in se prvič v življenju zbudila v sanje. Razkošen lestenec v sobani je bil še vedno tam in moj še več kot celih 24 ur.«
Če bi hodniki lahko govorili
... bi povedali, da se je po njih sprehajala tako rekoč vsa svetovna aristokracija, katere imena sodijo v osnove splošne razgledanosti vsakega posameznika, vključno s kraljico Elizabeto drugo. (Ob njenem obisku so si izposodili posteljo iz dejanskega muzeja palače, da v tej postelji ne bi nikoli spal nihče drug). Temu se pridružuje tudi ves Hollywood. Prej bi zaključili, če bi našteli vse tiste, ki si v Imperialu še niso umivali zob, pa vendar nekaj imen ni škodilo še nikomur: Frank Sinatra, Alfred Hitchcock, Walt Disney in Michael Jackson, če potresemo le nekaj zvezdniškega prahu.
Collinova nam je zaupala, da imajo v hotelu kar nekaj knjig s podpisi večine slavnih obiskovalcev hotela. Številni svetovni voditelji in zvezdniki namreč cenijo dejstvo, da je to edina tovrstna stavba v mestu, ki jo je mogoče obhoditi iz vseh štirih vogalov, s tem pa omogočiti najvišjo stopnjo varnosti. Čar hotela pa lahko doživite tudi brez nočitve, in sicer s skokom v kultno hotelsko kavarno.
Café Imperial Wien
To je ustanova, kjer se že od nekdaj zbira umetniška, kulturna in glasbena smetana dunajske družbe. Tam prebira svoj dnevni časopis, izve najnovejše novice, pije kavo in obeduje dunajske klasike. Skladatelj Anton Bruckner na primer vedno naroči dodatno porcijo torte Gugelhupf, Hugo Wolf se ustavi le, da spije kavo, medtem ko Sigmund Freud tu išče in najde navdih za svoj študij. Iz bližnjega Musikvereina in dunajske državne opere sem zahajajo avstrijski skladatelji, med katerimi je nam najbolj znan Johannes Brahms. Tu zavetje najdejo tudi ikone prihodnjih generacij, zato si lahko svoje prvo jutro na Dunaju popestrite z zajtrkom Niki Lauda (berite njegovo redno naročilo v hotelu: kruh z z drobnjakom in mehko kuhanim jajcem v kozarcu) ali preostalimi klasičnimi zajtrki v najbolj umetelni izvedbi.
Če imate srečo, je prosta celo njegova miza v kotu. Le dobrih pet metrov od nje pa se pred vami slika steklen vhod v hotelsko restavracijo Opus z visoko kulinariko. Prva miza pri njenem oknu hrani zgodovinski trenutek, ko je Charlie Chaplin prvič spregovoril v mikrofon pred množico avstrijskih novinarjev.
Od tam vodi znameniti hodnik, in sicer do Imperial Bara, nekdaj odprtega dvorišča s steklenim stropom, v katerem so svojo pot zaključile kočije.
Cesarska torta, ki si zasluži svoj odstavek
Kot ste že lahko opazili, ima prav vse v tem hotelu zgodbo, eno večjih tudi ta okusna sladica s čokoladno glazuro iz marcipana. Legenda pravi, da je kuhinjski vajenec ustvaril torto Imperial Torte v čast cesarju Francu Jožefu I., da bi obeležil odprtje hotela leta 1873. Ker na tem položaju še ni smel kuhati s pomočjo kuhinjskih strojev, je čez noč na skrivaj ročno ustvaril to sladico, ki je nasprotovala vsem normam tistega časa; bila je namreč minimalistična, prav tako pa ni bila okrogla. Na njegovo srečo jo je cesar nemudoma vzljubil, vajenec pa je recept varoval vse življenje. Danes zanj vesta dve osebi, torta pa nastaja le v hotelu in nikjer drugje. Vsaka rezina gosta popelje nazaj v cesarski Dunaj in je obenem najlepši suvenir, ki ga lahko odnesete domov. Če so se vam pocedile sline, naj vam namignem, da jo razpošiljajo po vsem svetu.
Druge dunajske postojanke
Sama podpišem muzej Albertina, goreče priporočam ogled avstrijske narodne knjižnice in vas napotim na originalen šmorn s slivovo omako v Demel, ob lepem vremenu pa še v Belvedere. Tu so še Hofburg, cerkev Sv. Karla in Štefanova stolnica, kot tudi prej omenjena dunajska državna opera. Dunajski muzej mestne zgodovine name še čaka, tako kot Brasserie Palmenhaus Wien.
Tempu čudovitemu dunajskemu biseru lahko sledite na njegovem Instagram profilu.
Pripravila Ajda Gregorc, fotografije LUKAS KIRCHGASSER, Marriot, Matthew Shaw Photography, Matthias Hamel
