Modna urednica revije Elle se odpravlja na izlet v prejšnje stoletje. V petdesetih bo iskala kose, ki bodo v njeno omaro vnesli kreativni nemir.
Takoj ko sem ugledala kolekcije za pomlad in poletje 2012 znamk Marni, Dries Van Noten in Louis Vuitton, sem se zaljubila. Seveda govorim o platonski ljubezni, ki bi glede na moje minimalistične zaprisege morala ostati skrivnost. Vse, kar bi nakazovalo na moje izdajstvo, bi bil skrivni zvezek, kamor bi zapisovala sladkobne misli in verze ter vanj lepila fotografije nostalgično ljubkih oblekic. A ker se mi zdi, da bo najti dobre oblačilne kose v slogu moderne različice petdesetih pravi izziv (še zlasti ker si sebe težko predstavljam v pastelno rumeni obleki s podkrilom iz organce in z ovratnikom po navdihu Petra Pana), se pred raziskovalno nalogo odpravljam na dvojno dozo sladkorne pene in dve črni turški kavi brez sladkorja. Sladko, a s karakterjem. In točno takšna (upam) bodo tudi oblačila, ki jih iščem. Osredotočim se torej na obleke, tope in suknjiče, ki so svoj navdih poiskali v couture estetiki petdesetih. Poudarek bo torej na krojih (ha, nisem povsem zatajila svojega DNK). Če bi imela možnost, bi se sprehodila po arhivih hiše Balenciaga, tako pa samo še enkrat preletim kolekcije Yvesa Saint Laurenta in Dries Van Notna, medtem ko znam Vuittona in Marni že na pamet.
Najprej je na vrsti splet. Na Cosu mi pred nosom razprodajo rdeč top, ki se kot roža zaključuje z velikim volanom. Ah, ti moji hitri prsti. Potolažim se s suknjičem v srebrno sivi barvi, z retro žakarskim vzorcem in s silhueto, značilno za 'mid-century' obdobje. Težko bi ga oblekla k tulipanastemu krilu, vidim pa ga s prosojno obleko, ki se konča pod koleni in ki jo odlikuje plise. Iščem dalje. Medtem ko hitim v H & M, se spomnim, da sem se v Zagrebu v njihovem razstavnem prostoru zagledala v srebrn top, ki me kar precej spominja na belega izpod rok Giorgia Armanija, le da ta nima rokavov. Lepo, še zlasti ker vem, da bi ga zelo uspešno nosila s prosojno-črtastim krilom Zorana Garevskega, moj stil bi bil zelo Givenchy (tudi Riccardo Tisci mi je letos zelo pri srcu). V trgovini potem zasledim še nekaj kosov podobnega kroja, le da je material bolj mehko padajoč in oblika volanov na koncu ni tako izrazna. Veliko zgodb pa nam lahko pove suknjič, ki je po mojem v trgovini H & M trenutno najboljši kos v stilu petdesetih. Lepo je krojen, detajli so dobro izdelani, še črna barva me ne moti. Po pravilih bi se mu zelo lepo prileglo krilo rahlo balonastega kroja Almire Sadar. Vendar bi ga sama veliko bolje znala nositi z oprijeto različico, lahko tudi usnjeno, ki se zaključuje s prosojno organco. Mogoče bi zraven obula celo špičke. Da, balerinke z zašiljeno konico. Si upam? Vsaj padla ne bom. Na poti v Mango, Zaro, Topshop in Massimo Dutti ponovno razmišljam o topu, ki mi je ušel. Res je bil popoln kos za tokratno misijo. Morda pa ga čez čas spet vrnejo v prodajo. V Topshopu in Zari naletim na dve skoraj enaki obleki. Ena je cvetlično vzorčasta, druga pepermintno modra, a pomemben je kroj. Ta malce koketira z Jil Sander, malo z Jonathanom Saundersom, pa tudi nekaj Vuittona je v njem. Ko se pred ogledalom ogledujem v izpeljanki iz Topshopa, se spomnim na omaro svoje babice. Malce preveč retro zame. Na moje presenečenje pa mi 'pepermintka' kar priraste k srcu. Tokrat se spomnim še obleke Hugo Boss s čudovitimi rokavi, ki so res fantastičen poklon couture estetiki petdesetih. Seveda ta precej presega moj proračun, zato jo raje mahnem v Massimo Dutti, kjer so zelo marnijevsko razpoloženi. Trapezni kroji, igra pastelov in kožne barve, le organca manjka. Nič ne de, prišije mi jo lahko šivilja oziroma, še bolje, za nove oblačilne potrebe mi lahko iz bele organce naredi eno podkrilo in en top.
Tako, ulov glede na obdobje razprodaj ni bil ravno slab, morala bi biti zadovoljna, toda ne, mene še vedno preganja zamujeni nakup. Umetnost nakupovanja gor ali dol; ker se Cosova majica še ni vrnila na splet, se na koncu odločim za srebrn top H & M. Nekako najbližje mi je in tudi moja preostala oblačila v omari ne bodo ljubosumna nanj. Če zamižim na eno oko, lahko rečem, da imam vsaj m od minimalizma.
Besedilo Petra Windschnurer,
fotografije Aleksander Štokelj, Tadej Windschnurer, Imaxtree in promocijsko gradivo
