Na naši plejlisti trenutno
- MRFY – Latice ovenule + ROTORMOTORMRFYPOP
- Jet Black Diamonds – Zaenkrat smo v redu
- KiKi – Povej
- The White Stripes – Apple Blossom
- Madonna – Hung Up
- Elda Viler – Zlati prah
- Elvis Presley – If I Can Dream (Live ’68 Comeback Special)
- Sombr – My Body Isn't Ready
Kako jo poslušamo?
Vsak, ki me pozna, ve, da sem s slušalkami praktično eno. Glasbo poslušam vsak dan in povsod, kjer je to mogoče – kot zvočna kulisa me spremlja po radiu, redno na koncertih, najlepšo, skoraj intimno izkušnjo, pa si privoščim, ko sem sama.
Najpogosteje na sprehodih (daleč od prometnih cest) ali doma, kjer sva le jaz in zvok svojega najljubšega izvajalca. Izgubim se v melodiji, čustvih in mislih, ki jih glasba sproži. Odplavam, a sem hkrati bolj tukaj in zdaj. Malo terapije, malo zabave.
Glasbo poslušam praktično ves dan, zato hitro opazim, kadar mi slušalke začnejo jemati pozornost namesto da bi jo usmerjale v pesem. Zadnjih nekaj tednov sem zato celotno poletno plejlisto poslušala skozi Sonyjeve WH-1000XM6.
Pri slušalkah me načeloma ne zanima me samo, koliko funkcij imajo ali kakšen volumen lahko dosežejo. Zanima me predvsem, ali me znajo pustiti samo z glasbo.
Plejlista je najboljši test
Od sodobnega indie popa do Elvisa. Od elektronskega utripa Madonne do skoraj šepetajoče nežnosti Apple Blossom. Slušalke nobenega izmed izbranih žanrov ne potiskajo v ospredje ter ne ustvarjajo umetnega občutka spektakla. Vsaka pesem zveni tako, kot si ga je zamislil njegov ustvarjalec. Prav v tem je njihova največja kvaliteta, sklenem.
Ko pritisneš play in svet izgine
Prva stvar, ki jo človek opazi, sploh ni zvok. Je tišina. Ne tista neprijetna, ampak mehka, skoraj meditativna. Kot da nekdo počasi zapre vrata za zunanjim svetom. Pogovori mimoidočih, klima v pisarni ali sosedova kosilnica postanejo le še oddaljen šum, ki ne zahteva več tvoje pozornosti. Ob tem pa velja dodati še nekaj: preden si jih nadenemo, vedno presodimo, ali je okolje dovolj varno tako za nas kot za druge.
Takrat se zgodi tisto, zaradi česar imam glasbo tako rada. Slišiš stvari, ki jih prej nisi. Vokal, ki za hip zajame sapo med verzoma. Kitaro, ki nekje v ozadju za trenutek zdrsne čez strune. Bas, ki ga ne občutiš le v ušesih, ampak skoraj fizično.
Unboxing, ki naj mu ne bo konca
Kar je za mnoge nakup dizajnerske torbice, je zame nov par slušalk. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako uživala že pri samem odpiranju embalaže.
Prvi stik z izdelkom je premišljen do najmanjše podrobnosti in deluje skoraj ritualno. Obda me z občutkom, da sem v roke prejela nekaj, kar bo z mano še dolgo časa.
Preizkusila sem različico v odtenku Sand Pink. Barva je ravno prav zadržana, da ne deluje kot trend ene sezone, hkrati pa dovolj posebna, da slušalke niso več le tehnološki pripomoček. Brez težav jih pustite na mizi ali vzamete s sabo v torbi, saj delujejo bolj kot premišljeno oblikovan predmet kot pa še en kos elektronike.
Enako velja za torbico za prenašanje. Ta ne deluje kot nekaj, kar proizvajalec doda zato, ker mora, ampak kot del celotne izkušnje. Minimalistična, lepo izdelana in dovolj elegantna, da je ne skrivamo na dnu nahrbtnika. Posebna vez s temi slušalkami se ne začne pri samem izdelku, temveč že na začetku.
Tako so prikupne, da jih nosim s ponosom!
Jih še imam na glavi?
Ker veliko pišem in urejam glasbo, imam slušalke pogosto na glavi več ur skupaj. Pri marsikaterih začneš po eni uri popravljati naglavni trak ali iskati položaj, kjer te ne tiščijo več.
Tukaj se mi to ni dogajalo. Naglavni trak je širši, blazinice mehke, pritisk pa ravno pravšnji. Po nekaj minutah jih skoraj pozabiš. Kar je verjetno največji kompliment, ki ga lahko dam slušalkam.
Ker jih nosim skoraj vsak dan, mi veliko pomeni tudi to, da jih ni treba ves čas polniti. Baterija zdrži približno 30 ur, če pa se mi kdaj mudi, je že nekaj minut polnjenja dovolj za več ur poslušanja. Aleluja!
Če me že kdo zmoti …
… je fino, da me vsaj dobro sliši.
Klici so presenetljivo čisti. Tudi med hojo ali v nekoliko glasnejšem okolju sogovorniki niso omenjali odmevanja ali hrupa v ozadju. To sicer ni funkcija, zaradi katere bi jih kupila, je pa ena tistih, ki jo hitro začne človek jemati za samoumevno.
Všeč mi je tudi, da se ne trudijo biti pametnejše od mene. Aplikacija omogoča precej prilagajanja zvoka – od izenačevalnika do različnih načinov poslušanja –, vendar je ni treba uporabljati. Če želite, slušalke preprosto povežete in poslušate. Če pa ste med tistimi, ki radi lovijo popolno ravnovesje med basi, vokali in visokimi toni, boste imeli dovolj prostora za igranje.
Ker pogosto preskakujem med računalnikom in telefonom, mi je bila všeč tudi možnost hkratne povezave z obema napravama. Nič več odklapljanja in ponovnega povezovanja – slušalke preprosto sledijo temu, kar v tistem trenutku uporabljam.
Končna misel
Kot glasbena urednica veliko časa preživim z glasbo. Poslušam jo skoraj analitično, a nadvse čutno.
Zato od slušalk pričakujem predvsem eno stvar – da izginejo. Da ne razmišljam o njih, ampak o glasbi.
Sony WH-1000XM6 so mi dale prav to. Svet okoli mene je postal nekoliko tišji, moje najljubše pesmi pa nekoliko bližje.
In iskreno? Mislim, da si od slušalk težko zaželim več.
Fotografije Profimedia in osebni arhiv
