Za začetek se je potrebno sprostiti, razširiti svoj miselni prostor in se enostavno prepustiti toku za preseganje mej svojih zmožnosti...
Nekaj na Franzenovi Svobodi je roman v mojih mislih neločljivo povezovalo s krili. Ali pa je bilo obratno, morda so krila izzvala razmislek o svobodi, o tiraniji neomejenih možnosti, kjer na videz nič ni nemogoče, v resnici pa je prej nasprotno. Roman, za katerega bom zmeraj obžalovala, da ga nisem napisala jaz. V resnici je s svobodo takole: prisili te, da se soočiš z mejami lastnega razuma, z eksistencialnimi strahovi, s preseganjem tujih pričakovanj, s kreativnostjo (ali odsotnostjo kreativnosti), stokrat se vdaš v usodo, tako kot se je vanjo vdajal Leonard Cohen v Knjigi milosti, opijaš se z besedami velikih, na koncu pa se vedno vrneš na točko, kjer si začel. Domov.
Živo se spominjam tiste poznopomladne nedelje. Zjutraj so bili samo sončni žarki na pomečkanih belih rjuhah, Nick Cave, ki je pel o ljudeh, ki izdajo tvoje zaupanje in o nedeljskih časopisih (v mojem primeru sobotnih), ki so ostali neprebrani ob postelji in so sčasoma nadomestili nočno omarico, kamor sem potem nalagala prazne kavne skodelice.Tisto nedeljo sem dobila krila, dva srebrna uhana v obliki angelskih kril s podpisom Bernarda Delettreza – na vizitki je pisalo, da je to v opomin, da moram začeti živeti, da se moram z nogami manj dotikati tal in več leteti. Zrak, neomejen prostor.
Drugi predmet, neločljivo povezan s krili, je bila sprana majica Hell's Angels, darilo, ki je nekoč nadomestilo poslovilni poljub in je potem postalo temelj moje garderobe. Majica, ki angelska krila povezuje z Janis Joplin, Janis pa je v svoji determiniranosti izrekla edino definicijo svobode, ki jo bom jaz kadarkoli pripravljena sprejeti: »Freedom's just another word for nothing left to lose.«Še več kril: črni Oktobrovi čevlji, ki gleženj objemajo z usnjenim paščkom, Band on the Run v izvedbi Wingsov, Eagles in Take it Easy, Žižkova Krila golobice, dekonstrukcija Jamesovega materializma. Sama težka, kovinska, mogočna krila. Nič pisanega in frfotavega ni bilo na mojih krilih, nobenih svilenih šalov, potiskanih s ptičjim perjem, nobenih lahkotnih svilenih oblek. Svobodna izbira.
Grozljiv pritisk, ko misliš, da v teoriji lahko izbereš karkoli, da lahko sam diktiraš tempo in ljudem v svojem jeziku razlagaš misli, ne da bi se pri tem oropal za prestiž lastne intime ali tvegal očitajoč pogled. Z oblačili je enako; Dušan Jovanović je v gledališkem listu za Krojače sveta zapisal, da »z obleko izobčiš in določiš razmerja moči.« Strateški načrt, ki nima ničesar skupnega z romantiko, ki se je hočeš oklepati, ker je edino, kar ti je še ostalo. Lahko nekaj izbereš spontano, ne da bi tvegal težke komentarje in lasten pobeg v sfero, ki se ji hočeš še naprej izogibati, ker veš, da ji ne moreš priti do dna? Kako izbrati v skladu z lastno identiteto, če ne veš več, kaj hočeš?
Tragedija potrošniške generacije, ki si mora na podlagi odločitev vsak dan sproti določati identiteto, ne da bi vedela, kaj tvega v zameno. Generacija, ki jo je svet žrtvoval za ekonomijo. Generacija, ki je kakovost lepega prisiljena meriti v številkah in se s svobodo soočati na podlagi preprostega matematičnega izračuna: če je zeleno, si rešen, če je rdeče, boš plačal dvojni davek.
Namesto svobode potem izbereš udobje. Namesto vprašanj in strahov izbereš znano dejstvo, domačo posteljo na sončno nedeljsko jutro, rjuhe, ki dišijo po človeku, ki ga poznaš, Dylanove protestne pesmi o vsem, kar je svetega, Godardove filme, ki jih znaš na pamet, ponošene motoristične škornje in suknjič s podpisom Ivana Rocca. Ko ti je zares udobno, nehaš razmišljati o strahovih in začneš presegati meje svojih zmožnosti. Svoboda ima ideologijo, udobje ima krila.
Besedilo: Danaja Vegelj, fotografija: Aljoša Rebolj/Studio BOMBA
(Zapis je izšel v prilogi Krila/Wings ob letošnji modni reviji študentov Naravoslovnotehniške fakultete.)
