Daniel Day-Lewis

Zanimivo je, da je število filmskih vlog Dani­ela Daya-Lewisa (1957) občutno manjše od številnih pomembnih nagrad, ki jih je prejel. Razlog je v tem, da sprejema le vloge, ki ga resnično zanimajo in v katere je pripravljen vložiti veliko časa. Svoj pristop k delu opisuje: »Za vsako vlogo si moraš zamisliti čisto nov svet in ga videti skozi oči nekega drugega, novega človeka.«

Svojo prvo filmsko vlogo je odigral leta 1971, ko je bil star 14 let, v drami Sunday bloody Sunday, nato se v filmih ni pojavljal vse do leta 1982, ko je dobil svojo prvo odraslo vlogo v biografski drami Ghandi. Dve leti pozneje je sledila zgodovinska pustolovščina Bounty, nato uspešna komedija, ki se ukvarja z gejevsko tematiko Moja lepa pralnica režiserja Stephena Frearsa. Leta 1988 je igral v romantični drami Neznosna lahkost bivanja, ki je nastala po istoimenskem romanu Milana Kundere. Leta 1990, pri svojih 33 letih, je za izjemno vlogo v biografski drami režiserja Jima Sheridana Moja leva noga dobil prvega oskarja. Dve leti pozneje je igral v pustolovščini Poslednji Mohikanec Michaela Manna in nato še v izjemni ekranizaciji romana Čas nedolžnosti, ko je tudi prvič sodeloval z režiserjem Martinom Scorsesejem.

Kot izjemen igralec se je Day-Lewis izkazal tudi v biografski drami V imenu očeta, ko je spet sodeloval z Jimom Sheridanom in bil nominiran za oskarja. Ponovno sodelovanje z režiserjem Martinom Scorsesejem pri zgodovinski kriminalki Tolpe New Yorka (2002) je obrodilo novo nominacijo. Lani pa je za vlogo v trilerju Tekla bo kri v režiji Paula Thomasa Andersona prejel že drugega oskarja v svoji igralski karieri.

V slovenskih kinematografih smo ga lahko videli v muzikalu/drami Devet režiserja Roba Marshalla, avtorja s šestimi oskarji nagrajenega muzikala Chicago. V njem spremljamo kaotično življenje priznanega režiserja Guida (Day-Lewis), ki se znajde v vrtincu krize srednjih let.

A. K. / Elle januar 2010

Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024