Zakaj se je od mojega otroštva do danes tako zelo spremenil občutek zaupanja v ljudi? So za to preprosto poskrbele izkušnje ali je kriva tudi družba, ki je kar precej spremenila svoj karakter? MOJCA ZEMLJAK
Moje otroštvo je bilo polno zaupanja. Vrata naše hiše niso bila nikoli zaklenjena, k sosedi na kosilo, ki je kuhala makedonske jedi, ob katerih so moje brbončice predle, pa sem se povabila tako, da sem vstopila naravnost v njihovo kuhinjo in vprašala, ali je še kaj ostalo. Tam sem vedno dobila zvrhan krožnik, pa čeprav pri hiši ni bilo ne vem koliko denarja.
S sošolci smo si večinoma delili vse razen simpatij, pa še te včasih, ko so bile še zelo nedolžne. Zvezke, plonkce, šestila, športno opremo – nihče ni nikoli pomislil, da ne bi storil dobrega dejanja in rešil drugega pred neopravičeno uro ali slabo oceno. Kaj šele, da bi kdo pomislil na glivice, ki jih lahko pridelaš s sošolkino obutvijo na boso nogo, ali celo na 'amortizacijo' šestila, ki sem ga nekoč sošolcu dokončno pokvarila. Kupila sem mu novega, ki sva si ga po potrebi spet delila. Z lahkoto sem zaupala ljudem.
Pred očmi imam tudi živo podobo starejše gospe, ki sem ji kot otrok pomagala čez cesto, kot so me učili starši, v njenih očeh pa sem poleg hvaležnosti zasledila – zaupanje. Kako ji je le uspelo do častitljive starosti še vedno zaupati, in to v mladino? Danes, pri svojih skoraj petdesetih, ta ista jaz namreč pomislim, da je v to gospo, ki si ne upa prečkati ceste, preoblečen najmanj volkodlak, ki mi bo izpraznil račun, upam le, da me bo pustil pri življenju.
Slabe izkušnje slabijo zaupanje
Že kot mladenka sem nato doživela, da je na pločniku obležal moški, h kateremu ni pristopil nihče od mimoidočih. Vsi so se pretvarjali, da ne obstaja, medtem ko se je s težavo pobiral s tal. Pristopila sem in želela pomagati, a je gospod zavpil name, da kaj si mislim, češ naj ga ne ponižujem, saj zmore vstati sam. Ob verbalnem napadu mi je bilo skrajno neprijetno. Od takrat imam kot logično posledico v takih situacijah tudi sama pomisleke. Še vedno bi pristopila, a nikoli več mi to ne bo tako samoumevno narediti kot pred to izkušnjo. Ker se sicer zavedam, da lahko v takem primeru odločam o življenju ali smrti, bom naredila, kar je v mojem vrednostnem sistemu zapisano kot prav, a kaj če s tem odločam o svojem življenju ali smrti? Kaj če je nesreča uprizorjena z namenom?
Na ta način se mi je na primer pripetila prva kraja. Zgodilo se je v Rimu. Z družbo smo naivni parkirali pred Kolosejem in se čudili, zakaj je toliko parkirnih mest prostih. Seveda, drugi so že imeli svoje pripetljaje iz prve roke ali pa so bili drugače seznanjeni z nepridipravi, ki ti spustijo gumo, da te nato okradejo. Globoko razočaranje, da je nekdo sposoben okrasti mlade popotnike, ki so si komaj nabrali dovoljšno vsoto za počitnice, se je vame zarezalo globoko kot potresna prelomnica. A ker vrag očitno ne počiva, se mi je kmalu zatem tudi v domači Ljubljani zgodilo nekaj, kar je dokončno pretreslo in omajalo moje zaupanje v ljudi. Ko sem parkirala na znanem parkirišču, me je moški, videti je bil povsem običajen in res obupan, prosil, da mu dam nekaj drobiža za avtobus, ker mora nujno odpeljati bolnega otroka v zdravstveni dom. Zdelo se mi je sicer čudno, da sinčka ni bilo v bližini, a ravno zato, ker je igral na noto nedolžnega otroka, sem mu dala denar, in to ne le nekaj drobiža. Naslednji dan pa sem doživela – deja vu. Le da to ni bil deja vu, ampak do zadnje scene enak scenarij, po datumu na parkirnem listku pa sem vedela, da se mi ne ponavlja en in isti dan vsak dan.
V družbi se zaupanje ne kali
Izkušnje so prav gotovo odločilne, da skozi čas prenehamo slepo zaupati drugim. Potem pa so tu še današnji način življenja, stanje duha in izgubljanje vrednot, ki k temu pristavijo svoj lonček. Danes imamo vsega na pretek, a je boj za preživetje dnevno aktualen. Paradoks, ki ga je potrošništvo naplavilo skupaj s skrajno željo po (vidnem!) uspehu, ki se kaže predvsem v obliki materialnih dobrin, s tekmovanjem, zavistjo, sebičnostjo … Karikiram in namerno precej pretiravam, a če nimaš česa pokazati – če že ne jahte, vsaj avtomobilsko ladjo priznane znamke – te ni. Če nisi prvi, ko se tri dni stoji v vrsti za zadnji model pametnega telefona, nisi drugi, tretji ali zadnji, temveč malodane ne obstajaš. Na poti do cilja je tako treba izriniti čim več tekmecev, pri čemer sredstva včasih niso pomembna. Kako bomo ravnali z drugimi, je odvisno od našega sistema vrednot in duhovnih prioritet, ki se je v času vladavine kapitala občutno predrugačil. Seveda ne moremo govoriti o posameznikih, lahko pa vendarle govorimo o družbi na splošno. Znotraj nje pa je na koncu dneva vse težje zaupati – posameznikom.
Kaj pa zaupanje v odnosih?
Kot mlado razočaranko nad tem, kakšen naj bi človek v svojem bistvu bil do sočloveka, bi me slišali reči, da stoodstotno ne zaupam nikomur (več), niti sebi. Kajti nikoli ne veš, kaj v danih okoliščinah piči človeško glavo, ki se odzove obrambno in napade tam, kjer drugega najbolj boli. »Zaupam ti« se danes sliši skoraj bolj dragoceno kot »rad te imam«. Morda zato, ker je imeti rad vsaj v grobem pomenu bolj človeško kot brezpogojno in stoodstotno zaupati. Dati roko v ogenj za nekoga, ki ga imaš rad, ker izhajaš iz sebe in 'na suho' verjameš, da ne bo storil ničesar, kar te bo prizadelo, je kar malo naivno. Ali vsaj nerealno. Pričakovanja ljudi do drugih ljudi so zelo različna. Prav tako vrednote, na katerih ta pričakovanja temeljijo. In ko se združita dve različnosti, je zaupanje lahko samo pogojno. Če nekdo z drugačnimi vrednotami vstopi v vaše življenje, vi pa imate do njega pričakovanja, zgrajena na lastnih, hitro pride do neujemanja, vi pa morda gojite lažne upe in vero v človeka na drugi strani. V takih odnosih lahko pride do izdaje zaupanja. Če damo za primer lažjo obliko izdaje. Medtem ko se vam na primer zdi samoumevno, da bo človek vašo intimo zadržal zase, se njemu ne zdi nič takega, če z vesoljnim svetom deli, kako se oglašate sredi noči, bodisi smrčite ali počnete kaj bolj vročega. Vse v imenu tega, da se boste tisti večer z družbo čim bolj zabavali. Njegove prioritete so drugačne od vaših. In tudi njegove vrednote so drugačne od vaših. Pa vendar zaključimo tako: kdor ne tvega (in vsaj temeljno zaupa), lahko na tem svetu ostane sam. Tokrat ne zaradi izdanega zaupanja, ampak zaradi skrajnega nezaupanja.
Fotografija: Profimedia
