Eno leto mineva, odkar smo prvič slišali za koronavirus in skoraj eno leto od prve karantene. V tem času in zdaj med izredno dolgim drugim zaprtjem ni presenetljivo, da smo se mnogi od nas začeli počutiti izolirani in utrujeni od pandemije in nenehno spreminjajočih se omejitev, ki so, čeprav so (morda res, a ne vse) popolnoma potrebne, življenje naredile manj prijetno.
Če se počutite tako, razumite, da niste sami. Svetovna zdravstvena organizacija je že v začetku oktobra poročala, da je toliko ljudi, ki doživljajo to apatijo po vsem svetu, da so si morali izmisliti nov izraz "pandemična utrujenost", da bi to stanje lahko poimenovali. Takrat je bilo ocenjeno, da je le ta v nekaterih primerih dosegla več kot 60 odstotkov vseh ljudi.
Svetovna zdravstvena organizacija jo opredeljuje kot "demotivacijo za spremljanje priporočenih zaščitnih vedenj, ki se pojavi sčasoma in nanjo vplivajo številna čustva, izkušnje in zaznavanja". Organizacija pravi, da gre za "naravni odziv" na dolgotrajno globalno zdravstveno krizo, zlasti v tej fazi. Kaže se v nepripravljenosti slediti smernicam in priporočilom, ne glede na to, ali gre za socialno distanciranje s prijatelji ali nošenje mask; manjša prizadevanja za obveščanje o pandemiji; in na koncu posedovanje nižjega zaznavanja tveganja, povezanega s Covid-19.
To obdobje je neizmerno zahtevno.
Strah, žalost, izguba bližnjih, finančna negotovost, zdravstvene težave, tesnoba, izguba službe, osamljenost, preobremenjenost staršev, velike rasne in razredne razlike - to je le nekaj izzivov, s katerimi se soočamo.
Leto 2020 je osvetlilo veliko resnic. Ena izmed njih je, da ljudje dejansko potrebujemo druge ljudi. Ljudje smo družbena bitja in zato preživimo z odnosi, skupnostjo in / ali podporo. Kadar je potrebna fizična razdalja, kot je bila med pandemijo, ljudje začenjamo razumeti pomen človeške povezave. Z drugimi besedami, marsikdo se je ukvarjal z občutki osamljenosti in se spraševal, kaj natančno je mogoče storiti glede na dolgotrajno pomanjkanje fizičnih in socialnih stikov. Pomanjkanje fizično povezanih socialnih stikov pomeni nižanje ravni oksitocina, kar vodi v občutek osamljenosti, ki jo danes občutijo ne le starejše, pač pa vse generacije. Nekatere študije celo pravijo, da so milenijci ena najbolj osamljenih generacij. Zaprtje jih je še posebej prizadelo, saj je njihovo duševno počutje zelo povezano z njihovim družabnim življenjem, pa tudi zato, ker so navajeni, da vsak dan osebno komunicirajo z mnogimi ljudmi. To izjemno zmanjšanje števila socialnih interakcij je v veliki meri prispevalo k ogromnim občutkom osamljenosti. In na žalost tudi k povečanemu števila samomorov.
Ko smo osamljeni, se raven kortizola (hormona stresa) zviša, raven hormonov, kot so dopamin, oksitocin, serotonin in endorfini, pa se zmanjša. To lahko privede do motenj spanja, povečanja telesne mase, slabe volje, spremembe apetita, utrujenosti, pomanjkanja motivacije in zmanjšane psihične in fizične odpornosti.
Ste se kdaj počutili žalostne, nerazumljene, tesnobne, depresivne ali ujete v občutkih brezupnosti?
Čeprav so ti občutki za vsakega videti drugačno, je duševno zdravje enako pomembno kot telesno zdravje. Anksioznost je največji problem duševnega zdravja na svetu: po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije 275 milijonov ljudi trpi za anksioznostjo po vsem svetu, 62 odstotkov obolelih pa je žensk. Depresija po vsem svetu je resničnost več kot 264 milijonov ljudi in letno zaradi samomorov izgubimo skoraj 800. 000 ljudi, kar je drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladih, starih od 15 do 29 let.
Leta 2019 je Anne Helen Petersen napisala članek o tem, kako so milenijci postali generacija izgorelosti, in trdila, da je bila ta digitalno domača skupina (rojeni med letoma 1981 in 1996) "usposobljena, prilagojena in pripravljena na delovno mesto", da trpi zaradi stiske neskončnega seznama opravkov in je izgorela pod pritiskom optimiziranega delovanja.
Prevrtimo čas naprej v 2021. Že Skoraj eno leto smo mnogi omejeni na to, da delamo in živimo v istem prostoru svojih domov. Vsi smo bili zaradi pandemije zaprti in izolirani ter na spolzkem robu svetovnega gospodarstva. Ljudje vseh starosti in vseh družbenih slojev so bili pahnjeni v uničujoče posledice, ki jih je povzročil koronavirus. Čeprav izguba službe oziroma dohodka ni enaka nekaterim izgubam, na primer smrti ljubljene osebe, je vseeno velika travma. Tako kot izguba ali razpad odnosa je izguba tako pomembnega dela našega življenjskega obstoja sama po sebi velika izguba. Za mnoge se tista tesnoba, ki jo je Petersenova izpostavila pred letom dni, ni mogla zdeti bolj izrazita. Samoumevno je, da je prihod koronavirusa močno spremenil, kako in kje delamo. Medtem ko so nekateri dobili odpoved ali pristali na čakanju, kar povzroča lastne skrbi, mora velik del ljudi delati od doma ali v tujih okoliščinah. Zaradi tega smo tisti, ki smo v zadnjih mesecih še naprej delali, vse bolj izčrpani.
Potem je tu še težava pri delu od doma - v mnogih pogledih privilegij, ki pa ima tudi resne psihološke pasti. Pomanjkanje rutine in strukture, odvračanje pozornosti s strani otrok, družine ali sostanovalcev, nenehna zaskrbljenost zaradi širjenja virusa in negotovost v prihodnosti povzročajo, da je produktivno delo z osredotočenostjo in učinkovitostjo zelo zahtevno. Ko zunanje strukture razpadejo, smo v nevarnosti, da mislimo, da bi morali ves čas delati in se počutimo krive, če tega ne počnemo. Delo nato začne prežemati naše dneve in celo noči, kar uničuje vsako priložnost za počitek.
V zadnjem letu smo se spopadali z mnogi vrstami izgube.
Ni večje izgube kot izguba ljubljene osebe in že v najboljših časih se zlahka utapljamo v žalosti. V tako negotovih časih lahko izguba bližnjega proti sovražniku, ki grozi celotnemu svetu, vzbudi še več žalosti, jeze, nerazumevanja in občutkov, da bi ta žalosten konec lahko nekako preprečili. Ljudje smo ob izgubi bližnjih prepuščeni žalovanju v samoti v času, ko potrebujemo največ bližine. Mnogi ne dobijo priložnosti za slovo, ki ga potrebujejo, ali tolažbe in podpore, po kateri hrepenijo.
Po velikih preizkušnjah prejšnjega leta se vsi sprašujemo, kaj bo prineslo novo leto in kako bi morali pripraviti svoje duševno zdravje, da ga bomo kar najbolje izkoristili. Kaj moramo spustiti, da bomo lahko zaživeli svoje sanje? Kako naj se osredotočimo na tisto, kaj nam prinaša veselje? Kako naj ostanemo pozitivni v teh težkih časih? Kako naj ostanemo motivirani? Vaša čustva, skrbi, izzivi in strahovi so legitimni. Imate pravico čutiti, kar čutite. Morda je dobro, da se odpremo celotni paleti človeških čustev in smo iskreni in odprti glede tega, kako se dejansko počutimo.
Pri Elle verjamemo, da del duševnega zdravja pomeni globoke, iskrene in srčne pogovore o tem, kaj pomeni psihološko zdravje in dobro počutje, hkrati pa ustvarjamo varen prostor brez razsodb za odkrivanje in artikuliranje mračnih občutkov. Zato smo na spletno Elle povabili najrazličnejše strokovnjakinje za duševno zdravje, ki so za naše bralce delile svoja znanja in izkušnje, da bi pomagale lajšati tegobe vsakdana, s katerimi se mnogi izmed nas soočamo iz dneva v dan. Vsak dan v tednu smo posvetili novi temi, kjer najdete nasvete, ki vas bodo čez ovire trenutnega sveta spodbudno vodili do boljšega časa, ki ga že vsi tako nestrpno pričakujemo. Ne glede na misli skrbi in strahu, ki nas pod težo naših vseobsegajočih čustev pritiskajo k tlom, ostanimo pozitivni, negujmo svoje sanje in verjemimo v boljšo, psihično in fizično zdravo prihodnost.
Spletna urednica elle.si Manca Pogačar
Ilustracija: Anja Kralj
){kind=link}