Slovenski plesni zvezdnik, ki je osvojil tako Balkan kot tudi Ameriko: Anže Škrube odkriva skrivnosti uspeha

Anžeta Škrubeta slovenski javnosti – tudi tisti, ki se ne ukvarja s plesom – verjetno ni treba posebej predstavljati. Pred več kot desetletjem je njegova plesna skupina Maestro Slovenijo obnorela z maestralnimi nastopi v oddaji Slovenija ima talent, kjer so se uvrstili v finale, zatem pa se je preselil v Združene države Amerike, v Los Angeles, kjer je dobil priložnost, da kot plesalec in koreograf sodeluje z največjimi zvezdniškimi imeni, med drugim z Usherjem, Justinom Timberlakom in Chrisom Brownom. Zadnja leta prodira še na Balkan, kot režiser med drugim sodeluje s Senidah, še eno Slovenko, ki ji je na Balkanu uspel veliki met. 

Kljub globalnemu uspehu pa Škrube ostaja srčen promotor in podpornik slovenskega plesa, sploh breakdancea, in redno nastopa v vlogi ambasadorja različnih plesnih dogodkov. Letos je tako ambasador dogodka WKBC - World Kidz Breaking Champion, ki se začne 2. junija in bo v središču Ljubljane v dveh dneh postregel z obračuni najboljših plesalcev breakdancea na svetu. Z njim smo se pogovarjali o slovenskem breakdanceu, plesni prepoznavnosti Slovenije, pa tudi ameriški tekmovalnosti in tem, kako se delo na Balkanu razlikuje od dela v ZDA. 

Ste eden najuspešnejših slovenskih plesalcev v tujini, živite tako rekoč ameriške sanje. Vseeno se skoraj vsako leto vračate domov in še vedno delujete kot ambasador slovenskega plesa. Zakaj se vam zdi to pomembno?

Res lahko rečem, da živim neke vrste sanje oziroma sem sanje že doživel, predvsem kot plesalec in koreograf, zdaj pa živim nove kot režiser. A ob vsem tem se mi zdi enako pomembno, da poskusim omogočiti novim generacijam slovenskih plesalcev nekaj podobnega, kar sem dosegel jaz, saj smo neverjetno perspektivni, kar se tiče plesa. Ne glede na to, da delujem v Ameriki, sem zelo ponosen Slovenec, rad predajam znanje novim generacijam, iz tega razloga sem tudi ponosen slovenski ambasador plesa in absolutno podpiram našo mladino pri njihovem razvoju.

V Ljubljani ste tokrat kot podpornik breakdance tekmovanja WKBC - World Kidz Breaking Champion. Že večkrat ste v intervjujih dejali, da smo Slovenci plesni narod in da bi morali biti ponosni, da organiziramo tovrstne dogodke. Pa v tujini to prepoznavajo? 

Ja, dobivamo prepoznavnost tudi na svetovni ravni. Slovenci smo ogromno dosegli kot plesalci, pa ne samo z mojega vidika, mislim tudi na ljudi, ki se gibljejo na primer v latinskoameriških plesih in tako dalje. Moram pa dodati tudi, da sem izjemno ponosen na starejšo generacijo od mene, na primer Sama Polutaka Kosa, ki trenutno organizira breakdance tekmovanje v Ljubljani, ker se mi zdi, da tudi s tem še dodatno pridobivamo na prepoznavnosti, tako da mi je res v veselje, da lahko podpiram svoje prijatelje. 

Kako vidite razvoj slovenskega breakdancea? 

Slovenski breakdance se neverjetno razvija, vsaka generacija plesalcev je boljša. Komaj čakam, da vidim, kaj bo prineslo letošnje tekmovanje. Veselim se, da v akciji vidim mlajšo generacijo, ki je res na vrhuncu – po mojem mnenju celo najboljša do zdaj, kar pa je točno tako, kot mora biti. Vsaka naslednja generacija mora biti boljša od prejšnje, zato je tudi meni v interesu, da me vrstniki in mlajši prehitevajo – bistvo umetnosti in športa je v tem, da znanje predajaš naprej. 

Je predstava, da je treba čez lužo za uspeh res trdo delati, resnična? Glede na to, da vam je uspelo že v Sloveniji in ste potem odšli v ZDA, lahko primerjate oba načina. Slovenci, ki so se zaradi kariere preselili v Ameriko, velikokrat povedo, da se pri nas živi veliko bolj lagodno in da tega ne znamo ceniti, pa da so v ZDA odnosi tekmovalni, da bi vsak rad nekaj od tebe. Ste to opazili tudi vi?

Ja, tako imenovani ameriški hustle (trdo delo, večkrat tudi na račun prostega časa in drugih življenjskih vidikov, op. a.) je definitivno resničen. Strinjal bi se s tem, da je pri nas življenje veliko bolj kakovostno, odnosi med ljudmi boljši, po drugi strani pa je Amerika tako tekmovalna zato, ker se tam seveda ne zbirajo samo Američani, ampak vsi, ki želijo biti na svetovni ravni. Tako ima kdo morda lahko občutek, da so ljudje lahko bolj zahrbtni, vendar se jaz na to ne oziram – ker če se, potem Amerika gotovo ni zate. Mene je pač vlekla, ker sem že od malega rad tekmoval, se udeleževal evropskih in svetovnih prvenstev ... tekmovanje je tisto, kar me v bistvu poriva naprej, ker ko vidim, kakšna je konkurenca, kako dobri so, me to izjemno motivira, da moram biti še boljši. Menim, da tekmovalnost spodbuja kreacijo. Če se kreativno ne razvijaš, če nisi vsak dan boljši, boš težko dober ustvarjalec. 

Zadnja leta veliko delate tudi na Balkanu. Kakšne vtise imate od tam?

Balkan mi je skorajda najljubši. Sicer se tu spopadam s tem, da se kakšne stvari ne odvijajo tako hitro, kot bi rad, ampak potem vzamem znanje, ki sem ga pridobil v Ameriki, torej akcija-reakcija, in poskušam nekako potiskati meje. Zdaj, ko se ukvarjam s produkcijo, bi rad vse skupaj spravil na to raven, da tudi Slovenci, Srbi, Hrvati, skratka, celoten Balkan, pokažemo, da znamo ustvarjati. In počasi si tudi tu ustvarjam ekipo, ki me podpira. Seveda brez timskega dela ni nič. Tako da na Balkanu seveda ne delujem sam, ampak sem nekaj časa iskal najboljše ustvarjalce v tej regiji, ki so zdaj v mojem timu, kar mi je v veliko čast in veselje. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Anze Skrube (@anzeskrube)

Slovenija še zdaj ne more pozabiti spektakla, ki ga je skupina Maestro pred desetletjem uprizorila v oddaji Slovenija ima talent. Kako gledate na te čase? Katera vrata so se vam odprla zaradi tega? 

To je bila zame odlična osnova. Ko sem bil mlajši, se tega morda niti nisem dobro zavedal, danes pa sem izredno ponosen na to, da smo takrat ples javnosti prvič predstavili v neki drugi luči. Zdi se mi, da do tedaj ples niti ni bil samostojno dejanje, Maestro pa je bila prva skupina, ki je plesala na TV-šovih in koncertih kot samostojna točka. Do takrat je bil ples bolj v ozadju, kot spremljava nekih glasbenih točk ali kaj podobneje, redkeje uvodna točka. Na to sem zelo ponosen in menim, da smo na ta način morda odprli vrata kakšnim drugim plesnim skupinam. 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ