Pisano pročelje, koničasta streha, rdeča vrata in srčki na fasadi.
Hiša, kjer je nekoč prebivala čarovnica, ki je ustrahovala Janka in Metko, zdaj stoji v okrožju Essex na severovzhodni obali Združenega kraljestva. In, kar je najbolje, v njej lahko živi kdorkoli.
Ideja se je porodila Graysonu Perryju, vsestranskemu umetniku s Turnerjevo nagrado ter analitiku okusa, ki z oblačenjem v ženska oblačila ruši stereotipe o konservativnih Britancih. In če to še ni uspelo v nabrane dekliške obleke odetemu Perryju, bo zagotovo uspelo Julie, njegovi nič manj slikoviti sanjski hiši, ki na robu vasi Wrabness ob reki Stour pogleduje na sosednji pristanišči Harwich in Felixstowe ter po planjavah žuga mimoidočim, če bi si jo slučajno drznili spregledati. Perry se je odločil za enega od najbolj necenjenih britanskih krajev, svoj domači Wrabness, in na ruševinah stare kmetije zgradil spomenik moderni arhitekturi.
Ljubitelj zgodb je hišo posvetil lokalni legendi, Julie, ženski z značilnim esseškim imenom, ki se je zaradi družine odpovedala karieri, nato pa umrla v tragični nesreči. Ker je Julie plod domišljije, Perry dopušča možnost, da gre dejansko za nikoli izpričano zgodbo o njegovi materi Jean. Kakorkoli že, s hišo se je želel pokloniti ženski inteligenci in junakinjam, ki so bile po Perryjevih besedah od nekdaj ženske ali pa čudaški moški. Brez dvoma, celo pogled nanjo kaže naklonjenost nežnejšemu spolu, saj je na strehi visok srebrn kip ženske z nosečniškim trebuhom.
Da je Julie dobila svojo podobo, so zaslužni tudi pri studiu Fashion Architecture Taste (FAT), enem od najbolj provokativnih in drznih arhitekturnih studiev v zadnjih 20 letih, s projekti, ki kradejo poglede in nagrade po vsem svetu. Omeniti velja BBC-jevo produkcijsko vas v Cardiffu, občino v nizozemskem Hoogvlietu in poslopje Islington Square v Manchestru. Ob unikatnosti so se pri FAT-u zaradi želje, da bi bila njihova dela karseda dostopna ljudem, povezali z organizacijo Living Architecture.
Gre za organizacijo, ki želi revolucionirati arhitekturo in počitniška bivališča na Otoku, zato v najem ponuja artefakte nekaterih najbolj talentiranih arhitektov današnjega časa, kot so David Kohn, Michael in Patty Hopkins, FAT, John Pawson in Peter Zumthor. Med najbolj osupljive počitniške lokacije se uvrščajo The Long House, The Balancing Barn (o njej smo v Elle že pisali), The Single House, The Dune House in seveda A House for Essex.
Gre za promocijo in obenem možnost, da se ljudje srečajo z moderno umetnostjo po dostopnih cenah. Če vas torej mika nekoliko drugačen dopust, ko se boste namesto v hotelu zbujali v čisto pravem razstavnem eksponatu, ki se jih v muzejih ni dovoljeno niti dotakniti, vam je na voljo vse leto, od 800 funtov na teden.
Julie, napol domovanje rjavobelih ingverjevih možicev, napol moskovska Vasilijeva katedrala, je kot ruska babuška sestavljena iz štirih hiš, kjer je vsaka večja od druge. Perry je želel, da hiša izstopa med britansko zasnovanimi sosednjimi v bližini, zato se je pri gradnji izogibal lokalnim materialom, čeprav po videzu spominja na britansko podeželsko tudorsko arhitekturo.
Obiskovalca ob vstopu najprej pozdravijo tapiserije, skulpture in mozaiki, ki pripovedujejo zgodovino Essexa in slavijo Perryjevo fiktivno junakinjo Julie, ta ima v hiši celo svoj kip. Vse izdelke je še pred začetkom gradnje Perry izdelal sam. Skozi velika okna v dveh spalnicah, kjer je velik portret Julie in njenega moža, se pogled razprostira čez polja na vzhod in zahod. Svojevrsten razgled kar iz banje ponuja tudi kopalnica.
Ekscentričen Britanec je imel po pričakovanjih težave z lokalnimi oblastmi pri pridobivanju dovoljenja za gradnjo, vendar glede videza hiše ni bil pripravljen sklepati kompromisov. Po njegovih besedah v Wrabnessu ni hiše, ki bi bila omembe vredna, zato je Julie odlično opravila nalogo. Ne le da izstopa med vsemi hišami daleč naokrog, pripomore tudi k večji prepoznavnosti kraja.
Namesto gradov, Buckinghamske palače, prestižnih univerz in razkošnih domovanj rodovniških britanskih družin je Perry naslikal drugačno Britanijo. Osredotočil se je na vsakdanje zgodbe, ki so pogosto spregledane in jih z otoško državo menda niti ne povezujemo. Perryjeva Julie nima znanega priimka in želi prikazovati navadne ljudi, umetnost pa narediti njim dostopno.
Pripravila: Sara Jagodič