Ščitnica

Leži v sprednjem spodnjem delu vratu pred sapnikom, njena oblika pa spo­minja na metulja – zgrajena je namreč iz dveh delov, ki sta povezana s tankim slojem tkiva. Pri odraslem človeku tehta le deset do 20 gramov, njen premer pa je približno pet centimetrov (pri ženskah je navadno nekoliko manjša kot pri moških).

Sestavljajo jo številni mešički, obdani s prepletenimi kapilarami, po katerih se prenaša jod, in tako prihaja do povezave med njim in ustreznimi beljakovinami. Ščitnica izloča hormona T4 (tiroksin) in T3 (trijodtironin), katerih raven v telesu je nadzorovana. V krvi ju uravnava hipofiza, žleza, ki leži na lobanj­skem dnu.

Ta uravnava tudi delovanje drugih žlez, na primer nadledvičnice, jajčnikov in testisov. Za pravilno delovanje ščitnice morajo torej usklajeno delovati hipotalamus, hipofiza, ščitnica in beljakovine, ki vežejo njene hormone. Ščitnica je torej pomembna žleza, ki uravnava našo presnovo.

Pomen joda

Za pravilno delovanje ščitnica potrebuje jod, element, potreben za sintezo njenih hormo­nov in vzdrževanje njene normalne velikosti. Odrasel človek ga na dan potrebuje 150 mikrogramov, nosečnice in doječe matere pa 200. Ustrezen vnos joda med nosečnostjo je pomemben tudi zato, ker jod prehaja skozi posteljico v plod, katerega ščitnica deluje že v drugem trimesečju. Po porodu pa je za dojenčka edini vir joda za tvorbo ščitničnih hormonov jod iz materinega mleka.

Jod se v obliki jodida hitro absorbira iz prebavil. Približno deset odstotkov se ga nakopiči v ščitnici, 90 pa ga prek ledvic izločimo z urinom. Kadar nam ga primanjkuje, ga telo črpa iz ščitnice, kar vodi k motnjam v njenem delovanju.

Za normalno delovanje ščitnice potrebujemo izredno majhne količine joda, vendar ga z normalno prehrano žal ne dobimo vedno dovolj, zato jo je priporočljivo obogatiti z morskimi ribami in sadeži, ohrovtom, koruzo, polnovrednimi žitaricami, jabolki in hruškami ter za vsakodnevno pripravo jedi uporabljati jodirano ali neprečiščeno morsko sol. Deset gramov kuhinjske soli vsebuje približno 250 mikrogramov joda.

Dnevni odmerek naj ne bi presegel šestih gramov, saj je ta količina dovolj za priporočenih 150 mikrogramov joda. S sodobno prehrano pa na dan povprečno zaužijemo tudi več kot deset gramov soli in tako seveda povečamo tudi vnos joda. Zdrava ščitnica prepreči škodljive učinke velike količine joda, ki pa je nevarna za vse z motenim delovanjem ščitnice. Če je na primer povečana in vsebuje še avtonomno tkivo, se lahko zaradi večje količine joda na primer razvije njeno prekomerno delovanje.

Motnje delovanja te pomembne žleze

Kadar zdravnik posumi na kakršnokoli moteno delovanje žleze, nas pošlje na pregled krvi, s katerim določijo raven TSH v krvi. Če gre za spremenjeno obliko oziroma velikost ščitnice, pa nas napoti k tirologu. Poleg kliničnega pregleda opravi ultrazvok ščitnice, s katerim natančno oceni njeno velikost in zgradbo, dodatne laboratorijske preiskave in scintigrafijo ščitnice, s katero ocenijo delovanje posameznih področij v žlezi.

Če je potrebno, s tanko iglo odvzame tudi vzorec obolelega predela ščitnice. Z opravljenimi preiskavami postavi diagnozo in se odloči za ustrezno zdravljenje.

Nepravilnosti delovanja ščitnice sta navadno dve: povečano delovanje (hiperfunkcija) ali zmanjšano delovanje (hipofunkcija); bolezni ščitnice pa so navadno kronične. Ščitnica je žal dovzetna tudi za rakava obolenja, vendar je rak na ščitnici načelno ozdravljiv.

Prekomerno delovanje žleze

Hiperfunkcija pomeni, da ščitnica deluje povečano, lahko izloča preveč tiroksina, zaradi česar pride do nepravilnega srčnega utripa, povečanega bazalnega metabolizma, s tem pa je povezana tudi večja potreba po kisiku in večja proizvodnja toplote. Bolniki so navadno nervozni in tresejo se jim roke.

V skrajnih primerih del žleze operativno odstranijo. Bolezensko stanje imenujemo hipofizni gigantizem.

Tudi hipertiroza je bolezensko stanje, ki ga povzroča prekomerno delovanje ščitnice, ki tvori preveč hormonov, posledica pa je obremenjenost tkiv s prekomernimi koncentracijami ščitničnih hormonov. Bolezenski znaki so predvsem posledica pospešenih presnovnih procesov. Njeno prepoznavanje ter ustrezno in pravočasno zdravljenje sta nujna, kajti če hipertiroze ne zdravimo, lahko trajno okvari številne organe in resno ogrozi naše življenje.

Zdravimo jo z zdravili, kirurško, učinkovit način zdravljenja pa je tudi z radioaktivnim jodom, saj uniči preveč aktivno ščitnično tkivo. Pri drugih ščitničnih boleznih, kot sta avtonomno tkivo v ščitnici in golša, zdravljenje z radioaktivnim jodom običajno umiri hipertirozo in zmanjša golšo, redkeje pa povzroči hipotirozo.

Zmanjšano delovanje žleze

Hipofunkcija pomeni, da ščitnica ne deluje dovolj. To je lahko posledica različnih dejavnikov: ni prisotnega hormona TSH, ki ga izloča hipofiza, vsebuje premalo joda ali gre za nepravilnosti v sintezi tiroksina.

Kadar je ščitnica premalo dejavna in izloča premalo ščitničnih hormonov, govorimo o hipotirozi, za katero oboleva približno pet odstotkov ljudi, pogostejša pa je pri ženskah in starejših ljudeh. Gre za znižano raven ščitničnih hormonov, kar povzroči, da se presnovni procesi upočasnijo, zato je tudi veliko različnih znakov bolezni. Ti so odvisni od stopnje pomanjkanja ščitničnih hormonov, trajanja hipotiroze pa tudi od subjektivnega zaznavanja težav. Blago ali začetno bolezen pogosto odkrijemo naključno, saj običajno ne povzroča težav.

Hipotirozo zdravimo z zdravili, in sicer z nadomeščanjem ščitničnega hormona tiroksina. Zdravljenje začnemo polagoma z manjšimi odmerki, saj bi večji lahko povzročili burne stranske pojave. Odmerek je pravilen, ko dosežemo primerno raven TSH. Bolnik jemlje zdravila vse življenje.

Za pomoč pri pripravi prispevka se zahvaljujemo mag. farm. Polonci Fiala iz Pomurskih lekarn in Društvu za pomoč pri obolenjih ščitnice Metuljčica.

Nekateri znaki prekomernega delovanja

• oslabljena mišična moč
• pospešen srčni utrip tudi v mirovanju, ki pogosto presega 100 udarcev na minuto
• motnje srčnega ritma
• visok krvni pritisk
• potenje in občutek vročine
• tresenje
• povečan tek in hujšanje hkrati
• motnje spanja
• pogosto odvajanje blata in driska
• nabrekle veke ter pordele in izbuljene oči
• preobčutljivost za svetlobo
• duševne motnje, kot so nemir, živčnost, depresivnost
• moten menstrualni ciklus

Nekateri znaki zmanjšanega delovanja

• počasno bitje srca, celo manj kot 60 udarcev na minuto
• zvišana vrednost holesterola v krvi
• utrujenost in zaspanost
• vrtoglavice in glavoboli
• zabuhlost in priprte veke
• hripavost in upočasnjen govor
• pridobivanje telesne teže in zaprtost
• suhi in izpadajoči lasje
• suha in hrapava koža
• depresija
• motnje v menstruacijskem ciklu

Živa M. Brecelj

Fotografija Shutterstock

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice