Teden mode je vedno veliko več kot samo obleke in trendi. Gre za splet občutkov, ki jih težko deliš z drugimi, za čas, ki se preprosto ustavi, za doživetje, ki je tako popolno in brezhibno. Modna revija je le rezultat šestmesečnega potovanja med oblekami, barvami, stajlingi in kroji.
Starejši kreator mi je nekoč povedal, da je revija podobna končni postaji. Ko izstopiš iz vlaka, si zadovoljen, da si le prispel, a hkrati veš, da bi tako ali drugače izstopil, zato je kakovost potovanja pomembnejša od končne postaje.
Vsakič, ko se vrnem iz Milana, potrebujem vsaj mesec dni, da pridem k sebi. Moje oči so polne barv in bleščečih se zakulisij, v ušesih pa mi še vedno odmeva glasba, ki je na revijah preglasna. Vedno srečam koga, ki me takoj po tednu mode vpraša, kakšni bodo trendi v prihodnji sezoni, a vsakič znova ugotovim, da sem o oblekah v Milanu bolj malo razmišljala.
Že tretji dan je bilo vsem jasno, da smo dobili celo četico novih obrazov, saj o ‘starih’ manekenkah skoraj ni bilo več sledu. Nova garda prihaja iz Slovaške, Češke in Rusije, je še bolj drobna od prejšnje, zelo visoka in nekoliko preplašena. Pred šestimi meseci sem pisala, da me manekenke navdušujejo, ker prihajajo z drugega planeta in vsi buljimo vanje. Še vedno mislim, da so tako krhke in posebne, kot ne bi bile resnične. V zakulisjih klepetajo, berejo, poslušajo glasbo, pijejo kavo in zobajo grozdje. In kadijo, kadijo, kadijo. Ko jih srečam na cesti, opažam, da so namenoma premalo oblečene, saj tako pokurijo več kalorij. V nakupovalnih središčih se vsi ozirajo za njimi, kar obmolknejo, one pa graciozno skakljajo z enega oddelka na drug in se ne obremenjujejo, če se svet vrti okoli njih.
Manekenke torej, tako lepe in brezhibne, da so tudi brez ličil popolne. Ženske smo upravičeno jezne, ker so premlade za obleke, ki jih potem kupujemo. Na njih so tudi najbolj ozke hlače napol ohlapne. Celo konfekcijske številke so se zmanjšale, ker kreatorji iščejo vse bolj drobne manekenke. Mariella Burani je o tem javno spregovorila, češ da za revijo ni našla primernih manekenk, vse so bile presuhe, vendar drugih ni bilo, zato se je tudi sama na koncu prilagodila. Imam občutek, da so bili drugi kar zadovoljni, torej nam ne preostane drugega, kot da se tudi mi privadimo na trend trlic.
Kot vsak velik spektakel ima tudi ta svoje polemike in škandale, ki so bili tokrat povezani z Anne Wintour, direktorico ameriškega Voguea. Zaradi prenatrpanega urnika je gospa zahtevala, da se teden mode skrajša na štiri dni. Italijanska zbornica za modo in njeni guruji, kot so Armani, Ferré, Cavalli, Gucci in Prada, so uslišali njeno željo in revije združili na isti dan. Za novinarje, fotografe in snemalce pa je bilo delo nemogoče opravljati. Ko je na tiskovni konferenci novinarka italijanskega časopisa ostro kritizirala zbornico zaradi njenega ravnanja, je v odgovor dobila tožbo za milijon evrov. Dejstvo je, da so bili tako prikrajšani mlajši in obetavni kreatorji, ki so bili na sporedu šele zadnje dni, ko medijev skoraj ni bilo več. O tem sem želela govoriti s predsednikom italijanske zbornice za modo, a mi je zelo elegantno zaprl usta, jaz pa nisem želela nadaljevati, saj se mi zdelo nevarno. Nekateri imajo pač moč. In moč ima tudi gospod Armani, ki prireja tiskovne konference takrat, ko so na sporedu druge revije, in s tem dobesedno ‘pobere’ novinarje preostalim kreatorjem. Kralj elegance ni ravno najbolj eleganten v svojih potezah, a še vedno mislim, da je dovolj prostora za vse, čeprav marsikdo tega še ni dojel.
Po tihem so vsi govorili o Ferréju. Po smrtiodličnega kreatorja Gianfranca, arhitekta mode, smo se spraševali, kaj se bo zgodilo z blagovno znamko. Za zdaj nič dobrega. Nekaj tednov pred revijo je novi kreator Lars Nielsson dobil odpoved, revijo pa je dokončala zvesta Ferréjeva ekipa. Rezultat pa, žal, ni bil ravno najboljši. Morda bo končno napočil čas, ko se bodo tudi Italijani zavedeli, da so njihovi modni guruji že zelo ‘zreli’ in potrebujejo nove obraze, sveže ideje, druge koncepte. Monopol, ki ga imajo velike modne hiše, je v Italiji neverjeten, a vendar se podobno dogaja v Parizu in New Yorku, čeprav to še vedno ni izgovor. Mladi imajo dobesedno zaprta vrata, saj so modni velikani tako vsemogočni, da jih preprosto ne spustijo zraven. Škoda, ker smo novinarji opazili veliko talentov, in vsi si močno želimo, da bi tudi ti našli kanček zaslužene slave.
Cavalli se je umiril, kar je odlična novica. Seveda smo še vedno videli potiske in barve, a vse je bilo veliko bolj spokojno, romantično, nežno, kot bi želel ustvarjati obleke za debitantski ples. Kreator je govoril o ženski, ki je danes manj provokativna in bolj ženstvena, oblači se zase, in ne za moškega, ker je samostojna in dovolj pametna, da se ne ozira na druge. Ženske smo bile seveda navdušene, saj smo se v zadnjih letih kar preobjedle preozkih topov, prekratkih kril in previsokih pet. No, tega ni več.
Blumarine in Blugirl sta zame vedno najlepši reviji. Všeč mi je dejstvo, da se kreatorka Anna Molinari sploh ne zmeni za trende. Ustvarja svojo modo, ima določene zamisli in gre po svoji poti. Obožuje hitre avtomobile in rada divje vozi svojega porscheja, zato me je zanimalo, kako gre skupaj ta del njenega značaja z dejstvom, da je zaljubljena v vrtnice in romantične potiske. Po smehu, ki je trajal kar nekaj časa, mi je Anna odgovorila, da ženske danes lahko delamo vse. Meja ni več, ker smo preveč brihtne, živahne, zaljubljene v življenje, da bi nas karkoli ustavilo. Cenim njeno pozitivno energijo in zdi se mi, da bi se lahko od nje marsičesa naučili.
Tokrat sem prvič prišla do revije Luise Beccaria. Morda vam ime ni znano, a prisežem, da je Luisa hollywoodska zvezda, ki oblači Madonno, Jennifer Lopez, Halle Berry in mnogo drugih. Je posebna, bizarna ženska, ki me med intervjujem ni niti enkrat pogledala v oči, kot da ne govori z mano ter živi v svojem pravljičnem svetu. Povedala mi je, da so pred kratkim objavili sliko Madonne v črni obleki in da sta Dolce in Gabbana povedala, da je to njuna kreacija. Seveda sta se zmotila, »ker to je moja obleka iz prejšnje kolekcije «. Naprej nisem raziskovala, saj se mi je zdela gospa precej nasršena. Kakorkoli že, njena revija je bila res sanjska in zanimivo je, da je Italijanka, ki kreira s svojo hčerko, zaslovela najprej v Ameriki in šele potem so nekateri ugotovili, da sploh obstaja. Moč rdeče preproge . .
Pri DSquaredu sem skoraj po naključju dobila intervju s Fergie iz skupine Black Eyed Peas. Takoj po izjavi jo je piarovka kar potegnila z odra, ker ni bilo dogovorjeno, da bo sploh dajala izjave. Seveda me vsi sprašujejo, kakšna je v resnici, in če povem zelo iskreno, dekleta ljubijo Photoshop! Ko si v bližini velikanov, znanih po vsem svetu, in ugotoviš, da so tudi oni le normalni ljudje z mozoljem na čelu, si kar malo oddahneš. Zato, drage moje, vsakič ko listate po glamurozni reviji in občudujete prelepe obraze in brezhibna telesa, vedite, da je lahko z nekaj računalniških trikov skoraj vsaka videti popolna.
Kakorkoli že, kot bi rekel starejši kreator Lorenzo Riva, ki me vsakič nasmeje do solz: »Nekateri zapravljajo milijone za goste. Če je Sofia Loren gostja revije, vedite, da ni prišla zastonj. Če ste v prvih vrstah opazili znano voditeljico ali pevko, bodite prepričani, da so jo mastno plačali. V resnici se to še vedno obrestuje: raje gledamo lepe obraze, ki sedijo in z lažnim zanimanjem buljijo v obleke, kot pa grde obleke, ki so nezanimive in poleg tega še negledljive.« Dragi Lorenzo, seveda imaš prav, pa še kako!
Lorella Flego
Fotografije Lorella Flego
Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice